Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok je skupaj z Muzejem novejše zgodovine Celje in Mestno občino Celje v soboto pripravilo ganljivo slavnostno akademijo ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne in vrnitve ukradenih otrok v domovino.
Dogodek je potekal v Narodnem domu Celje, med gosti pa sta bila med drugim tudi predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in minister za obrambo Borut Sajovic.
Slovesnost je bila posvečena spominu na otroke, ki so bili jeseni 1942 v Celju nasilno ločeni od svojih staršev in izpostavljeni prisilni asimilaciji – izgubili so materni jezik, imena, identiteto ter pogosto tudi družinske vezi.
Spoštovanje spominu in opozorilo prihodnosti
Župan Mestne občine Celje Matija Kovač je v nagovoru poudaril: “S to slovesnostjo smo želeli izkazati globoko spoštovanje umrlim in trpečim otrokom, ki so bili leta 1942 nasilno ločeni od svojih staršev, doma ter domovine. Človeško dostojanstvo je bilo poteptano, človeškemu življenju pa odvzeta vrednost. S tem ne želimo odpirati ran, ampak opomniti, da brezmejna krutost ne sme v pozabo, da bomo danes odločno ravnali drugače.”
Avgusta 1942 so nacisti v celjski okoliški šoli – današnji I. osnovni šoli Celje – ugrabili 645 slovenskih otrok in jih odpeljali na ozemlje tretjega rajha. Po besedah Aleksandre Saše Hribar, predsednice Društva taboriščnikov – ukradenih otrok in hčere enega od ukradenih otrok, jih je danes živih še okoli 80. V Celju se jih je tokrat zbralo približno 50.
Med njimi so tudi takšni, za katerimi se je izgubila vsaka sled, ter tisti, kot je Ingrid von Oelhafen, rojena kot Erika Matko v Rogaški Slatini, ki so svojo pravo identiteto odkrili šele v odraslosti. Ingrid von Oelhafen se vsako leto vrača iz Nemčije v Celje, tudi tokrat, ko je na odru Narodnega doma zaigrala pesem Kje so tiste stezice.
Pretresljive osebne zgodbe
Med ukradenimi otroki je bil tudi prof. dr. Janez Žmavc, dolgoletni predsednik Društva taboriščnikov – ukradenih otrok. Tri leta je trpel v nemškem taborišču, ob povratku pa izvedel, da je njegova mama umrla v Auschwitzu. Prav on je pozneje obnovil zgodbo ukradenih otrok, ki jo bo naš portal v celoti predstavil v prihodnjih dneh.
Kučan potegnil vzporednice z aktualnimi vojnami in genocidi
Slavnostni govornik, prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, je poudaril: “Ukradeni otroci so še eden od zločinov, ki so jih okupatorji prizadeli Slovencem. Bili so del zločinskega načrta, da bi nas kot narod izbrisali. Uspel bi, če se ne bi uprli.”
Ob tem je Kučan opozoril, da še danes ni povsem dojeto dejstvo, da so bili tudi ukradeni otroci žrtve vojne za svobodo. V govoru je potegnil vzporednice z aktualnimi vojnami in genocidi, tudi v Gazi: “Nekaj tisoč, po nekaterih navedbah celo več kot 100.000 ukrajinskih otrok, ukradenih s strani Rusije v nesmiselni vojni z Ukrajino, ne omogoča optimističnega odgovora. Nič drugače ni v afriških vojnah, ki so stalnica v osrčju celine. Pa v Gazi deset tisoče ubitih in ranjenih otrok, ki najbolj prepričljivo govorijo o genocidu Izraelcev nad Palestinci. Človek, ki ima vsaj malo človečnosti in vesti, bo to prepoznal in poimenoval s pravim imenom.”
Kučan je zaključil z mislijo, da so v svetu, kjer odrasli spore rešujejo z vojnami, največje žrtve vedno otroci – ne glede na to, kdo povzroča gorje in čigavi otroci so žrtve. Med drugim je spomnil tudi na otroke iz taborišča na Petričku, nedaleč od Celja.
Opomin prihodnjim rodovom
Dogodek v Celju je bil več kot zgolj obujanje spomina – bil je opomin. Tragični posegi v otroška življenja ostajajo pretresljiv dokaz posledic vojn, hkrati pa pričajo o moči dostojanstva, odpornosti duha in neomajni pripadnosti narodu.
Spomin na ukradene otroke nas ne razdvaja, temveč povezuje in zavezuje k skupnemu prizadevanju za varovanje človekovih pravic in dostojanstva. To so vrednote, ki tvorijo etični temelj mirnega sobivanja v sodobni Evropi.
