Avgusta je minilo 90 let, odkar se je celjska okoliška občina leta 1935 priključila mestni občini Celje. S tem je nastala mestna občina Veliko Celje, kar je pomenilo konec teritorialne ureditve iz leta 1850 in začetek novega obdobja skupnega razvoja mesta in njegove okolice.
V spomin na ta pomemben mejnik je Zgodovinski arhiv Celje pripravil razstavo Veliko Celje: združitev celjske mestne in okoliške občine, ki jo odpirajo danes ob 18. uri.
Razstava in spremljevalni katalog, ki ju je zasnovala mag. Hedvika Zdovc, sta urejena v pet sklopov. V uvodu je predstavljen oris delovanja obeh občin do leta 1935 – od števila zaposlenih in društvenega življenja do nakupa zemljišča za pokopališče na Golovcu.
Medtem ko je mestna občina obsegala le eno katastrsko občino, se je okoliška raztezala na sedem sosesk (Lisca, Spodnja Hudinja, Ostrožno, Medlog, Košnica, Zagrad in kasneje Lopata) in tvorila obroč okrog mesta. To je mestu onemogočalo širitev, zato so se vse bolj krepile težnje po priključitvah.
Spori in težave ob “meji”
Okoliška občina je večkrat zavračala pobude za združevanje, saj bi to pomenilo izgubo davkoplačevalcev. “Primer Mariborske ceste je nazorno pokazal, kako nenaravne so bile meje – na levi strani so hiše sodile pod mestno občino, na desni pa pod okoliško, kar je povzročalo administrativne težave tudi pri obravnavi prekrškov,” pojasnjuje avtorica razstave. Sporna so bila tudi skupna vprašanja, kot so regulacija Savinje, ureditev vodovoda in kanalizacije.
Razlika med občinama se je kazala tudi v vsakdanjih praksah: v mestni občini so imeli denimo uveden pasji davek, okoličani pa ne. Že tedaj so se pojavljale težave, ki so danes več kot znane – denimo parkiranje ob Savinjskem nabrežju, kjer so meščani želeli več reda, saj so vozniki avtomobile puščali na sprehajališču.
“Avtorica se je globoko zakopala v vire in orisala tedanje razmere. Vsak dokument govori svojo zgodbo – od vinogradništva do nacionalnih trenj,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Celje Borut Batagelj.
Nacionalna trenja in kulturni prelom
Združevanje je imelo tudi izrazito nacionalno razsežnost. V okoliški občini je prevladovalo slovensko govoreče kmečko prebivalstvo, v mestu pa je bilo veliko nemško govorečih meščanov. Leta 1891 je okoliška občina simbolno sprejela sklep, da bo uradovala samo še v slovenskem jeziku. Ob združitvi so eni navdušeno pozdravljali nove priložnosti, drugi pa so se bali, da bodo sredstva preusmerjena bodisi v mesto bodisi na podeželje.
Svojevrstno zgodbo pričajo tudi arhivski dokumenti – od tihotapljenja vina, ki ga je prestregel okoliški redar, do podatkov o industriji v Gaberjah, ki se je razvijalo kot pomembno gospodarsko območje.
Ob združitvi je bilo dogovorjeno, da se uradniki okoliške občine priključijo mestnim uradnikom. Nastali so pogoji za večje infrastrukturne projekte, ki jih je mestna občina uresničevala do okupacije leta 1941. Razstava prikazuje tudi te uspehe in opozarja na pomen sodelovanja pri razvoju Celja.
Posebni eksponati
Večina gradiva na razstavi in v katalogu je iz fondov Zgodovinskega arhiva Celje, sodeloval pa je tudi Muzej novejše zgodovine Celje, ki je posodil dva eksponata – rokavice in pivnik takratnega župana oziroma predsednika občine Alojzija Mihelčiča.
Razstava tako Celjankam in Celjanom prinaša vpogled v čas, ko so se oblikovali temelji današnjega mesta, in obenem opozarja, da so številne težave ter izzivi, s katerimi se soočamo danes, imeli svoje korenine že pred 90 leti.
