Na današnji dan je v avstrijskem Badnu leta 1910 umrl Igo Kaš, vojaški častnik, pisatelj, prevajalec. Rodil se je 26. junija 1853 v Vojniku.
Življenjska pot pripovednika Iga Kaša še ni v celoti osvetljena. Pod imenom Ignaz Kasch je bil rojen v Vojniku, v trški hiši s h. št. 51 (danes Celjska cesta 13), staršema Martinu Kašu, sedlarskemu mojstru, in Neži (Agnes), roj. Streisach. Osnovno šolanje je verjetno opravil v domačem kraju, nato je med letoma 1865 in 1873 obiskoval gimnazijo v Celju, kjer je bil vseskozi odličnjak. Na filozofski fakulteti v Gradcu je študiral biologijo (po nekaterih navedbah študija ni nikoli končal).
Kmalu se je pridružil avstro-ogrski vojski (še prej je ok. 1874 opravil enoletno prostovoljstvo) in postal častnik. Sodeč po vojaških šematizmih je bil tekom kariere dodeljen naslednjim vojaškim enotam: 31. ogrskemu (hrvaškemu) bataljonu poljskih lovcev, 19. kranjsko-primorskemu bataljonu poljskih lovcev, 81. dalmatinskemu domobranskemu strelskemu bataljonu, 23. domobranskemu pehotnemu polku »Zara« in črnovojnikom splitskega okraja.
Leta 1878 je s transportnim oddelkom kot poročnik sodeloval pri zasedbi Bosne in Hercegovine. Tu je nato kot vojaški častnik še več let služboval, zatem pa še v Dalmaciji in kasneje v Badnu blizu Dunaja. Napredoval je do čina stotnika. Po predčasni upokojitvi (najbrž med letoma 1895 in 1898) je na zasebni šoli v Badnu poučeval klasična jezika, nemščino in zgodovino. Bil je tudi član badenskega »znanstvenega društva« in skrbnik njegove botanično-zoološke zbirke. Med znanci je veljal za široko razgledanega človeka.
Poznan pa je zlasti kot pisatelj in prevajalec. Pisateljsko pot je začel s časopisnimi podlistki v nemščini in prevodi slovenskih pesmi. Največ je pisal prozo spominskega in potopisnega značaja. Snov zanjo je zajemal večidel iz svojega življenja in vojaške službe v Bosni, Hercegovini in Dalmaciji. Svoje spominske in potopisne črtice ter povesti je objavljal v slovenskih (Kres, Slovan, Ljubljanski zvon, Ilustrovani narodni koledar, Slovenec, Slovenski narod, Domovina, Laibacher Zeitung), avstrijskih (Südsteirische Post, Badener-Bezirks Blatt, Badener Zeitung) in čeških (Politik) časopisih in revijah. Posmrtno je leta 1920 pri ljubljanski založbi Tiskovna zadruga izšla njegova edina knjiga Dalmatinske povesti, ki je zbirka osmih romantično-realističnih povesti, objavljenih sicer že v letih 1891 in 92.
V nemščino je prevedel nekaj pesmi Simona Gregorčiča in druge slovenske pesmi, ki so bile objavljene v Slavische Rundschau, literarni prilogi dunajskega časopisa Reform. Občasno je prevajal tudi iz italijanščine in švedščine.
Na Dunaju je večkrat predaval v društvu »Zvezda« in v »Slovenskem klubu«. Njegovo predavanje Ostaline nekdaj slovenskih naselbin okoli Dunaja, v katerem razlaga etimološki izvor zemljepisnih imen, je bilo natisnjeno v Slovanu.
Svoje prispevke, podlistke in prevode, je v nemško pisani periodiki pogosto podpisoval s psevdonimom I. K. Wi(e)nfried.
Kot datum njegove smrti se najpogosteje navaja 25. januar 1910, a ni pravilen. Umrl je v Badnu, 25. decembra 1910 kot ločenec evangeličanske veroizpovedi in bil tam na mestnem pokopališču 27. decembra (po drugi navedbi 28. decembra) tudi pokopan. Ni znano, kje je po smrti končala njegova zapuščina. Domnevno je njen del – knjige z naslovom Winfried Lieder – ohranjen v zapuščini Paula Tausiga v badenskem mestnem arhivu. V rodnem Vojniku je od leta 1977 po njem poimenovana Kašova ulica.
Zapisala: Janja Jedlovčnik
