Na današnji dan se je leta 1905 rodil Branko Diehl kemik, alpinist in vojni interniranec. Umrl je 12. maja 1948 v Ljubljani.
Branko (Karl) Diehl, inženir kemije, predvojni celjski alpinist, komunist, interniranec v nemškem koncentracijskem taborišču in obsojenec na povojnem politično montiranem sodnem procesu, je bil rojen v Celju na takratni Graški cesti 43 (pri sedanjem lokalu Branibor na Stanetovi ulici) v podjetniški družini kot prvi (živorojeni) od štirih otrok. Za njim so bili rojeni še Mira, Silva in Vladimir. Oče, zaveden Slovenec in dobrotnik Robert Diehl (1879–1957), rojen v Trstu, se je po poroki konec leta 1903 priselil v Celje, kjer je kupil več zemljišč na Dolgem polju, ustanovil žganjarno (prvi obrat za proizvodnjo žganih pijač v Celju), se ukvarjal z odkupom kož, bil trgovec in nekaj časa še (so)lastnik Prve južnoštajerske kamnoseške industrijske družbe (kasneje preimenovane v Kamnoseško industrijsko družbo v Celju). Mama Ivanka (Johanna, Hani) Diehl (1880–1934), rojena Friedrich, je bila s Ptuja. Njen oče Samuel Friedrich je bil trgovec z deželnimi pridelki. Brankov krstni boter je bil Karl Diehl, očetov mlajši brat, sicer pa veleposestnik v Šebalku pri Godoviču.
Po končani osnovni šoli je v letih 1915–1923 v Celju obiskoval gimnazijo. Po maturi se je vpisal na tehnično fakulteto na Dunaju, kjer je študiral osem mesecev, nato se je prepisal na ljubljansko tehnično fakulteto, kasneje pa je presedlal na študij fizike in kemije na filozofski fakulteti v Ljubljani in tam leta 1931 tudi diplomiral.
V času študija je bil član Kluba naprednih slovenskih akademikov v Celju, ki je s svojim delovanjem prenehal v letu 1927. Zavoljo očetovih finančnih težav mu je uspelo doštudirati s podporo sorodnikov.
Še istega leta, julija 1931, je postal član takrat ilegalne Komunistične partije/stranke Jugoslavije (KPJ) in bil nato kot eden aktivnejših komunistov na Celjskem v letih 1932 in 1933 sekretar mestnega komiteja KP Celje, po novejših ugotovitvah pa najbrž tudi sekretar okrožnega komiteja (OK) KP Celje, ki je deloval na območju Celja, Savinjske doline in Slovenj Gradca. Novembra 1933 je bil zaradi politične dejavnosti v okviru KPJ (propaganda komunizma) aretiran in obsojen na tri leta robije – težkega zapora. Po prestani kazni v Sremski Mitrovici je ostal še eno leto brez dela, nato se je zaposlil kot kemik v laboratoriju Rudnika svinca in cinka Mežica. Tam je delal le dober mesec dni, ko je bil iz političnih razlogov ponovno aretiran. Po štirimesečnem zaporu in preiskavi so ga izpustili. Vrnil se je na mesto svoje zadnje zaposlitve v kemijski laboratorij separacije mežiškega rudnika v Žerjavu. Njegovo politično delovanje se je nadaljevalo; od oktobra 1940 je bil član novoustanovljenega OK KP Mežica. Ob nacistični okupaciji Jugoslavije ga je 23. (po drugih podatkih 24.) junija 1941 aretirala tajna policija gestapo in ga odvedla v zapor v Begunje na Gorenjskem. Od tam so ga kmalu internirali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je tudi dočakal konec vojne in vrnitev v domovino. Leta 1945 je postal delegat ministrstva industrije in rudarstva pri mežiškem rudniku (direktor rudnika), leta 1946 pa je bil zaposlen kot glavni inšpektor za gospodarstvo pri kontrolni komisiji predsedstva vlade Ljudske republike Slovenije (LRS) in član ekonomske komisije centralnega komiteja KPS. Tega leta je bil zaradi svojih »izrednih zaslug pri širjenju bratstva med narodi in narodnostmi pri ustvarjanju in razvijanju politične in moralne enotnosti naroda« odlikovan z redom bratstva in enotnosti II. stopnje.
Osumljen medvojnega sodelovanja z gestapom je bil 16. septembra 1947 aretiran in na prvem dachavskem procesu (Diehl-Oswaldov proces) na podlagi neresničnih obtožb 26. aprila 1948 obsojen na smrt z ustrelitvijo. Sodba ga je v desetih točkah bremenila, da je »kot agent gestapa organiziral v taborišču Dachau t. i. antifašistično organizacijo, sodeloval pri poskusih na malarijski postaji, ovajal internirance itd., po vojni pa omogočil gestapovskim agentom, da so prevzeli ključne položaje v gospodarstvu, kjer so sabotirali izgradnjo socializma, špijonirali itd.« Prošnja za pomilostitev je bila zavrnjena. Okoliščine njegove smrti niso docela pojasnjene. Kot uradni datum in kraj smrti – justifikacije – se navajata 12. maj 1948 v Ljubljani, toda sodeč po ohranjeni zabeležki takratnega ministra za notranje zadeve LRS Borisa Kraigherja, so obsojence s tega procesa usmrtili kasneje, menda 18. novembra 1950 v Kočevju, na kar bi utegnil nakazovati tudi uradni zaznamek v rojstni knjigi, v kateri je ob njegovem imenu zabeleženo: Umrl dne 12. 5. 1948 v Ljubljani (Mrl. m. knj. Ljubljana l. 1950/329/1456) C 13.9.50. Lokacija groba z Diehlovimi posmrtnimi ostanki ni znana. Pravno je bil skupaj z ostalimi obsojenci s procesa rehabilitiran 27. julija 1976, politično pa aprila 1986. Oktobra 1989 sta Zveza komunistov Slovenije in mesto Ljubljana na ljubljanskih Žalah v spomin žrtvam dachavskih procesov postavila simboličen nagrobnik – kenotaf, ki ga je zasnoval arhitekt Fedja Košir.
Pred drugo svetovno vojno je bil Diehl aktiven alpinist in smučar. Gore so se mu verjetno priljubile že v otroških letih, saj sta bila oba starša člana Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva (SPD); tudi sam se je kasneje vključil v njeno delo: znotraj društva je bil član zimsko-športnega odseka (ust. 1929), reševalnega odseka (ust. 1931) in alpinističnega odseka (ust. 1937). Veliko je plezal v savinjskem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Po njem je poimenovan Diehlov žleb v ostenju Mrzle gore, ki ga je skupaj z Jožetom Goričarjem, kasnejšim dr. prava in sociologom, preplezal 9. septembra 1926. Po poročilu v Planinskem vestniku se je skupaj z Andrinom Kopinškom, še enim celjskim alpinistom, smučarjem in promotorjem planinstva, 28. junija 1928 povzpel na vrh Planjave po novi smeri v njeni severni steni.
Kot izkušen smučar je pred vojno večkrat organiziral in vodil (turno)smučarske tečaje na Korošici in Mozirski planini (Golte). S Kopinškom sta leta 1931 organizirala prvo tekmo v slalomu pri Celjski koči. Občasno se je tudi sam udeleževal smučarskih tekmovanj. Po selitvi v Mežiško dolino je postal član podružnice »Peca« SPD Črna-Mežica, v kateri se je naprej dejavno udejstvoval.
Bil je tudi dober šahist; kot član Celjskega šahovskega kluba, katerega je leta 1920 ustanovil zdravnik in skladatelj dr. Anton Schwab, je bil v letih 1932 in 1937 tudi njegov prvak.
Poročen je bil z učiteljico Ireno Pavletič (1909–1993), s katero je imel sina Branka Mitjo (1947–2016).
Zapisala: Janja Jedlovčnik
Vir: Obrazi slovenskih pokrajin
