Konec listopada kot je staro slovensko ime za november je v Kristininem dvorcu v Medlogu s projektom “Tiha prisotnost, poezija dreves” gostovala celjska umetnica in akademska slikarka Mojca Senegačnik.
Gre za nadaljevanje procesa njenega raziskovanja možnosti ustvarjanja vizualnih interpretacij ponižnega in spoštljivega sobivanja z neprecenljivimi mestnimi drevesi, ki ga začela s
samostojno razstavo “Prisotnost”, ki je bila med februarjem in aprilom na ogled v Likovnem salonu, kje je v galerijski prostor poskusila vnesti občutenja, vtise in podobe bogastva celjskih mestnih dreves, Mestnega gozda in tudi Drevesnega parka. Pri vsem skupaj je želela izpostaviti pomembnost celjskih mestnih zelenih – gozdnih površin, predvsem pa z namenom umirjenega usmerjanja pozornosti na vsakdanje čudeže narave: “ki jih s svojo brezbrižnostjo in občutkom samozadostnosti prevečkrat prezremo.”
Že takrat je načrtovala nadaljevanje tega ciklusa z željo, da bi nove artefakte lahko prenesla iz klasičnega galerijskega ambienta v prostor, kjer se je ideja o delih začela rojevati, in to so prostori Drevesnega parka in Mestnega gozda ter tako povezala umetniško materializacijo oz. izvedbo ideje z njenim izvorom v naravnem okolju.
Projekt, ki je torej iz “Prisotnost” v naslovu doživel razširitev v “Tiha prisotnost, poezija dreves” je v obliki dvodnevnega dogodka posvetila celjskemu Drevesnemu parku in vsem soljudem, ki se dolga leta trudijo opozarjati nanj: “Skozi svoje umetniške intervencije in artefakte želim tudi jaz opozoriti na neprecenljivo vrednost tega javnega prostora, ki ponuja oazo mirnega sobivanja najrazličnejših rastlinskih vrst in drugih živih bitij in je prostor miru za duha in telo. Tu se lahko naučimo veliko o moči povezovanja, o strpnosti in pozornosti ter o krhkosti in pomembnosti življenja vseh bitij.”
Tokrat so bile na ogled tekstilne “slike” oz. objekti različnih formatov, za to priložnost umeščeni v prostore Kristininega dvorca v Medlogu, izhodiščne vstopne točke v bližnji Drevesni park, ki se nahaja neposredno ob Šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, ki je tako kot lastnik stave in mestna občina pripomogla, da se je projekt udejanjil.
Dogodek se je oba dneva začel na prostem, z živim branjem poezije in s poklonom velikim starim platanam, varuhinjam mestnega zelenega bogastva, ki sodijo med najmogočnejša drevesa v Sloveniji.
Mojca Senegačnik v svojih delih prepleta različne medije in pristope, zato so v artefaktih sodobne “hitre” tehnike digitalne fotografije in digitalnega tiska na platno združene s tradicionalno “počasno” ročnodelsko spretnostjo vezenja in šivanja.
Kot je sporočila, se likovnost povezuje tudi z besedno umetnostjo, kar nudi gledalcu oz. gledalki več poti za vstopanje v prostore mišljenja in občutenja snovi, ki se je dotika s soavtorjem, pesnikom Željkom Perovićem, s katerim je tesno povezana tudi zasebno. Ne delita si namreč samo fizičnih prostorov sobivanja in sprehodov med drevesi, saj ju močno povezuje tudi skupni miselni in doživljajski prostor.
O njegovem zanjo navdihujočem ustvarjanju je povedala: “Njegova lirika, naravnana v smer iskanja in brezmejnih skrivnosti sveta v (predvsem) vsakdanjih pojavih, dogodkih, odnosih tukaj in zdaj, me navdihuje. V medprostoru vej v drevesnih krošenj najde odseve veličastnih
prostorov duha.
Tako občutenje in ubesedovanje je nekaj, kar želim tudi sama izraziti in pokazati svetu. Besedne in vizualne podobe se prepletajo v celoto, niso ilustracija ali opis druga drugi, pač pa v artefaktih sobivajo in se podpirajo tako, kot sobivajo vsa, nam vidna in nevidna, bitja v naravi.
Skozi skupno delo naju vodi misel, da nam rastline lahko povedo vse o skrivnostih in modrostih planeta, če jim le želimo prisluhniti.”
