Škofijo Celje je ob tokratnem prazniku velikega šmarna doletela čast, da jo na svojem prvem javnem pojavljanju obiskal novi apostolski nuncij v Sloveniji, nadškof Luigi Bianco, ki je Sveti sedež v našo domovino poslal maja.
S celjskim škofom Maksimilijanom Matjažem sta v prazničnih dneh obiskala kopico svetih krajev na območju Kozjanskega in Obsotelja.
Od Kozjega, kjer sta blagoslovila novo kapelo v Domu upokojencev, do slovitih dveh cerkva na Tinskem, kjer na vigilijo praznika poteka znamenita procesija z lučkami. Nato slovesne maše v Olimju na sam praznik Marije Vnebovzete in za konec romarski shod k Sv. Roku nad Šmarjem na sam god tega v Sloveniji zelo priljubljenega svetnika.
Na Tinskem in v Šmarju je somaševal tudi Celjan dr. Janez Kozinc, novi škof škofije Murska Sobota, pri Sv. Roku nad Šmarjem pri Jelšah pa celjski stolni župnik Tadej Linasi.
O blagoslovu kapele v DU Kozje smo že pisali. Nadaljujmo v občini Šmarje pri Jelšah.
Na predvečer velikega šmarna sta se škof dr. Maksimilijan Matjaž in nuncij msgr. Luigi Bianco udeležila tradicionalnega romanja v cerkvi Matere Božje na Tinsko. Nuncij je tam, ob somaševanju lokalnih duhovnikov, daroval sveto mašo, po kateri se je okoli obeh cerkva odvila veličastna tradicionalna procesija z lučkami. Sledil je običaj polaganja gorečih sveč na plošči in njihov zažig, procesija pa so sklenili v cerkvi ob petju in molitvi.
Praznovanje Marijinega vnebovzetja v svetišču Marije Vnebovzete v Olimju
Na praznik Marijinega vnebovzetja sta celjski škof in nuncij vodila slovesnost v Olimju. Nuncij je v pridigi Marijo označil za vir resničnega upanja v jubilejnem letu 2025 (“Upanje ne razočara”), kjer nas varuje na zemeljskem potovanju in navdihuje k miru. “Naj nas vse naredi za ustvarjalce miru in prinašalce upanja za druge,” je dejal, pozivajoč k veri in ponižnosti.
Na Rokovo v Šmarju pri Jelšah: najprej mlajši od Golobov, drugi dan še škofa in nuncij
Dvodnevni romarski praznik se je v Šmarju pri Jelšah začel na veliki šmaren s slovesno dopoldansko mašo v farni cerkvi Marije Vnebovzete in tradicionalno nadaljeval ob 17. uri s “pridigo na gori”. Natančneje, nagovorom vernikov z zunanje prižnice s pogledom na Šmarje pri Jelšah in okoliške griče. Ta čast je tokrat doletela prvega novomašnika izmed obiskovalcev propedevtskega letnika v Šmarju, Matije Goloba, mlajšega brata znanega duhovnika Martina Goloba. Ta je v nagovoru po “Frančiškovi časovnici osmih minut” spregovoril o življenju sv. Roka in naukih, ki jih lahko iz tega potegnemo.
Naslednje dopoldne, na god sv. Roka, sta Šmarje pri Jelšah obiskala škof in nuncij, ki je vodil slovesno mašo ob 10. uri. Somaševali so sedanji in nekdanji šmarski duhovniki, od novega murskosoboškega škofa, Celjana Janeza Kozinca, do celjskega stolnega župnika Tadeja Linasija.
V nagovoru iz znamenite zunanje prižnice je škof Maksimilijan ta kraj in to cerkev sv. Roka označil za “zibelko romanj”. Tako kot predniki, se tudi verniki danes ob tem romanju krepimo v daru vere na tak način, da bomo lahko s prejetim ognjem ogreli naše bližnje, ljudi, s katerimi živimo, da se bodo k temu svetišču tudi v bodoče zgrinjale množice in prosile Božjega blagoslova.
Po Maksimilijanovih besedah odlomek o Jezusovi spremenitvi na gori pri sv. Roku nad Šmarjem zveni na poseben način. Namreč ko se je bližala Jezusova smrt na križu, je vzel tri učence na visoko goro, da bi videli nekoliko dlje. “Vzel jih je, da bi jim razumel skrivnost, kam v resnici gredo, kaj je smisel njihovega življenja in kdo je ta Bog, ki jih je poklical. Hotel je v njih utrditi upanje, da njihovo življenje, njihovo poslanstvo ne bo zaman, da se ne bo končalo s križem in grobom v Jeruzalemu, temveč bo tudi po tej smrti in preizkušnjah lahko Bog po njih delal velike stvari, če bodo le sposobni svoje življenje dati v njegove roke, mu zaupati.”
Ta dogodek se je učencem tako vtisnil v spomin, da se je Peter nanj spomnil še v Rimu, malo pred njegovo smrtjo: “nismo se oprijeli izmišljenih bajk … ampak smo na kastne oči videli veličastvo, ko smo bili na gori …”
In resnica je, da nas Bog v življenju ne pušča same, da nas ne zbira zgolj kot občestvo, skupnost, temveč sprejme talente in življenje vsakega posameznika, mu daje moč in svojega duha, da iz tistega kar ima, tudi iz stisk in nemoči, naredi nekaj novega, je poudaril škof.
V nadaljevanju evangelija je Peter govoril o treh šotorih, ki bi jih postavili. In šotor je v Svetem pismu prispodoba, kjer lahko srečamo, doživimo Boga, je nadaljeval Maksimilijan. “Tudi nam je Bog zaupal takšne šotore, kjer se lahko z njimi srečamo,” je nastavil misel in navedel tri častitljive šotore, ki so zaupani vsakemu izmed nas, da se v njih utrjujemo tako v človeškem življenju kot v svoji veri. Ti šotori so Božja beseda, sveta evharistija in zakrament odpuščanja.
Šotor Božje besede – da bi to besedo res sprejeli, ne samo v svoja ušesa, ampak da bi se ob njej vedno znova spraševali, kaj pomeni za moje življenje. “Ta beseda nam ne daje samo navodil, ta beseda je namreč Božja, prihaja od Svetega Duha, zato ima v sebi moč, da nas spreminja.”
Drugi je šotor svete maše, oziroma evharistije: kot pravi Maksimilijan, bomo morali vse življenje poslušati, da bomo v sveti maši res prepoznali usmiljeno in preprosto roko Boga, ki nam preko stvari, ki se jih lahko dotaknemo, jih vidimo – to je obred, molitev, kruh in vino, ki se nam približa na človeški način – da bi nas povabilo, da bi na oltar dali to, kar je močnejše in težje od nas, česar ne moremo nositi, da bi on sprejel, spremenil in daroval nebeškemu očetu.
Tretji šotor je šotor sprave in odpuščanja. Sveti Peter je bil poklican, da postane prvi voditelj, na koncu se je izkazalo, da je daleč od tega, da bi bil skala, da je bil šibek, saj se je zlomil že pri preprosti dekli in Jezusa trikrat zatajil. Zato imamo po Maksimilijanovih besedah v sv. Petru tudi mi neko oporo, zagotovilo, da za Boga nobena zatajitev in noben greh ni dokončen, če ga le ne zakopljemo v svoje življenje in svoje srce in se pred drugim zapremo.
“Ne pustimo se pregovoriti skušnjavam hudega duha, ki nam govorijo, da je to nekaj sramotnega, da to ne sme nobeden izvedeti. Bog nam odpira srce in nas sprejema take kot smo samo če smo resnični, če smo iskreni, če smo se pripravljeni se odpovedati in priznati: Jaz nisem gre, nisem zlo, sem ljubljeni Božji otrok.”
Zato sledimo Papežu Frančišku, ki pravi, da iz tega zakramenta naj ne delamo drame. Pri njem niso glavni naši grehi, temveč Božje usmiljenje. In, kot dodaja Maksimilijan, trkajmo na ta vrata, saj nam po vsakem odpuščanju Gospod daje moč, da zaživimo na novo, da zmoremo tudi mi, ne iz svojih, temveč iz Božjih moči prinašati spravo v ta svet.
Romanj na praznik Marije Vnebovzete in sv. Roka se je na omenjenih in tudi drugih lokacijah na Kozjanskem in Obsotelju udeležilo na stotine vernikov, ne zgolj iz teh krajev, temveč tudi od drugod iz Slovenije in tujine. Ti se niso mogli načuditi nad lepoto tukajšnjih cerkva in drugih sakralnih objektov ter njihove kulturne in zgodovinske vrednosti. Predvsem pa nad tem, da ti kraji s svojo kulturno in versko dediščino še vedno ostajajo razmeroma slabo poznan skriti biser države, ki zadnja leta toliko stavi na turistično prepoznavnost v svetu.
Oglejte si fotogalerijo slovesnosti v eni manj poznanih, a najlepših baročnih cerkva na Slovenskem, v sv. Roku nad Šmarjem pri Jelšah, do katerega vodi znamenita kalvarija 14. kapelic (foto: Marjana Perkovič):
