V celjski galeriji AQ GCC, ki se nahaja v Umetniški četrti Celje, so nedavno odprli razstavo Eduartizacija, kjer so na ogled dela dveh uveljavljenih avtorjev, ki se ob lastnem ustvarjanju posvečata tudi pedagoški edukaciji prihajajočih umetniških generacij, kar se odraža tudi v naslovu.
Kiki Klimt se na njej predstavlja s skicami in 12 slikami iz serije Vizualna analiza mita o Psihi in Erosu skozi Heglovo dialektiko, na kateri bo na ogled 108 slik na lesu, in sicer skupaj s tremi knjigami, k prinašajo poglobljeno razlago ustvarjalnega procesa umetnice. Vsaka od 108 slik je nastajala z uporabo več premišljenih postopkov, tako da so se metodične skice postopoma spreminjale v intenzivne portrete. Vanje je na podlagi svojega obsežnega znanja teorije vizualnega jezika domišljeno vključila simbolne elemente. Umetnica pravi, da je na to med drugim vplivala starogrška teorija quadrivium, ki ji omogoča uporabo vizualne sintakse, s katero gledalca nagovarja na več ravneh. Z vključevanjem geometrije, kvalitativnih vrednosti števil, barvne teorije in dinamičnih potez čopiča je tako ustvarila poglobljena dela, ki gledalcu omogočajo, da pogleda dlje od površine in odkrije jasnejše pomene. Na poti do razumevanja je Kiki Klimt mit analizirala vsebinsko in formalno skozi prizmo Heglove dialektike, tako da njena raziskovalna metoda vključuje tezo, antitezo in sintezo.
Paravani Alojza Konca so rezultat avtorjevih 51 let slikanja, razstavljanja, proučevanja in življenja slikarstva, saj se vse do danes izrazito posveča kolorističnemu slikanju in raziskovanju barv. Zahodni zgled zanje obstaja v oltarnem slikarstvu gotskih panelnih diptihov, triptihov in poliptihov kot krilnih oltarjev; vzhodni zgled zanje pa pa je našel v japonskih zložljivih večdelnih paravanih; od 7.-8. stoletja kot dvojnih ali večdelnih ekranskih slikah. V svojem bistvu slike paravani predstavljajo in obravnavajo semantični trikotnik označevalec-označenec-pomen ter hkrati relacijski trikotnik predmet-slika-avtor. Paravani mu predstavljajo večdelne in samostojne slike v olju na platnu, ki so odraz osebnih slikarskih dražljajev in hkrati temeljitih premislekov in poglabljanj v teorijo barve in v pojem slike. Slika je dozorela v presečišče vodoravne-zaznavne osi in navpične odzivne ali pomenske osi. Absciso tako tvorijo motiv, kader, vtisne barve, barvne poteze in barvne sinkope na belini; ordinato pa tvorijo barvni relief namesto iluzije, stvarnost slike, slutnja podobe in ekranizacija pomena. Vse to na avtorjevem osebnem časovnem traku konceptualizem; barvni realizem; barvna asociativna predmetnost zaznavnih ovir; digitalne motnje do slutenj; vse bolj naglašena barvna abstrakcija; olja Risbe barv; mantrične slike istega motiva, postavljene kot ena slika-triptih idr.; slikarska instalacijska faza z razstavnim konceptom, katere eno krilo je nedvomno slikanje večdelnih paravanov. Naslikani so z energičnimi barvnimi potezami čopiča kot subjektivno izražanje fenomena slikarskega objekta na impresivno-ekspresivni način na meji abstraktnega in prepoznavnega. Z barvami na belem ozadju in njihove vsebinske ter motivne sondaže, oblikovna punktiranja, barvne sinkope in pomenski oz. znakovni paravani. Tokrat pet slik oziroma deset platen plus teoretični prikaz barvnih sinkop.
