Sprememba Zakona o zaščiti živali, ki je začela veljati 20. avgusta, o obveznem označevanju mačk z mikročipom, je pri lastnikih vzbudila različna mnenja in občutke.
Pred spremenjenim zakonom, lastniki na Celjskem območju niso čutili nuje, da pripeljejo mačko na čipiranje. Sedaj ko je to obvezno, večina prebivalcev Celja in okolice, nima posebnih zadržkov.
Zakaj čipirati mačko?
Zakon je bil sprejet z namenom izboljšanja sledljivosti domačih mačk ter lažjega ugotavljanja njihovega lastništva. S tem se zmanjša število zapuščenih živali, ki jih je v zadnjih letih vedno več. Problem je viden tudi na območju Celja in njegove okolice. Veterinarji pri svojih strankah ne opažajo bistvenih razlik med prebivalci mesta in tistimi iz bolj oddaljenih krajev. Razlika se kaže zgolj v odzivnosti. Pred sprejetim Zakonom so mačke večinoma prihajali čipirat lastniki iz Celja, zdaj pa se vse pogosteje za to odločajo tudi tisti iz okolice mesta.
Po ocenah veterinarjev na Območju Celja in sosednjih občinah živi okoli 14 tisoč mačk. Lastniki se za storitev najpogosteje odločijo vzporedno ob kakšni drugi veterinarski storitvi (kastracia, sterilizacija, cepljenje…), kar je za žival manj stresno, saj se tako izognejo dodatnim transportom mačke.
Kako deluje čip, ki ga veterinarji aplicirajo v mačko?
Veliko ljudi se zdrzne ob misli, da bo v njihovo mačko veterinar vstavil čip. Beseda čip je mnogim asociacija na nekaj večjega in agresivnega, kar pogosto privede do pomisleka o čipiranju svoje mačke.
V resnici gre za RFID mikročip, ki je velik približno kot zrno riža. Ta za delovanje ne vsebuje baterije ali drugega vira energije. Aktivira se le takrat, ko ga oseba prebere s čitalcem čipov, ki je naprava, ki odčita vsebino čipa v obliki 15-mestne številke.
Postopek čipiranja, mački ne povzroča večje bolečine, saj traja le nekaj sekund. Večja težava je anksioznost živali, ker pride v tuj prostor. Veterinar, ki mačko označi, vnese to številko v Centralni register hišnih živali (CRHŽ) in pripiše podatke o lastniku ter živali. Tak sistem je uporaben v primeru izgube mačke, ker omogoča hitro identifikacijo in stik z lastnikom.
Nato je lastnik prišel tudi prevzeti svojo mačko, ki jo je bil zelo vesel, saj jo je pogrešal več dni”. “Takšni primeri jasno kažejo, kako koristno je čipiranje. Če mačka nima čipa, jo lahko praktično kdorkoli posvoji zase, tudi če ta nosi ovratnico ali kakšen drug znak lastništva,” še pojasnjuje veterinarka Lucija Podvršnik.
Označitev lahko opravijo le veterinarji. Lastniki storitev lahko opravijo v veterinarskih ambulantah. Mačkam, ki tolerirajo človeški dotik, sama označitev ne predstavlja večjega stresa. Stres pa lahko poleg označitve predstavljajo transport, obisk veterinarja, neznano okolje in neznane osebe. Mačke ta stres doživljajo zelo različno.
Najboljše je, da mačko postopoma navajamo na dotike, če prej nanje ni bila navajena. Priporočljivo je izbrati najbližjo veterinarsko ambulanto, da s tem skrajšamo transportni čas. Lastnik naj svojo mačko na storitev naroči, da bo ta v ambulanti čim krajši čas.
Za zelo razburjene mačke lahko veterinar izda sredstva ali pomirjevala, ki jih mačka zaužije pred obiskom. Določene veterinarske postaje nudijo tudi možnost opravljanja storitve na terenu (na domačem gospodarstvu), seveda s predhodnim naročilom.
— Spremljamo (@spremljamo_tw) October 26, 2025
Postopek čipiranja in odčitanje čipa.
Stroški storitve
Do 1. januarja 2027 bo stroške čipiranja mačk sofinancirala država (30€), razliko, slabe 3€, pa krije lastnik. Od napisanega datuma dalje se zaključi prehodno obdobje in prav tako tudi sofinanciranje države. Lastnik mačke bo od prehodnega obdobja naprej moral plačati polno ceno storitve.
“Če vam je mar za vašo mačko in že imate izkušnje, da se vam je ta izgubila. Zagotovo svetujem čipiranje, ker je to enkratni postopek, ki ne traja dolgo, trenutno so financiran s strani države in zagotavlja lastništvo vaše mačke”, za konec še dodaja veterinarka Lucija Podvršnik.
