V našem bivanjskem okolju se večkrat znajdejo drevesa, ki kažejo znake, da njihovo stanje ni najboljše, hkrati pa lastniki želijo, da bi se to spremenilo, obenem pa ne vedo, kaj storiti.
Pred kratkim je v bližnji okolici Celja starejša občanka o obolelem drevesu na njenem posestvu obvestila znano poznavalko in zaščitnico dreves iz Celja, Ireno Ašič, saj je opazila, da se na mestih, kjer so bile pred dvajsetimi leti odžagane debelejše veje, drevo začelo propadati. Irena je k sanaciji povabila Jerneja Tramteta, ki se ukvarja s samooskrbnimi praksami, v širokem naboru njegovih znanj pa se znajdejo tudi drevesa.
Ugotovila sta, da je starejši oreh na nekaterih mestih začel propadati, saj so bile na mestih odreza rane odprte, na enem mestu pa je bilo drevo že precej najedeno.
“Drevo sicer samo naravno zapre rano, kjer odvrže vejo, če pa je veja zelo debela, pa drevo ne more zapreti rane dovolj hitro v primerjavi s propadanjem debla na mestu odreza. Tudi človek dostikrat odreže vejo preblizu ali predaleč od debla in zaradi tega se drevo samo ne more zaceliti in tako je narejena škoda. Če bi ljudje vedeli in upoštevali zgolj to, bi bilo lahko rešenih ogromno dreves,” je splošno situacijo komentiral Tramte, ki je na Celjsko prišel z Dolenjskega.
Po ogledu drevesa sta z Ašičevo določila postopek zdravljenja oziroma sanacije ran. “V gozd sem šel nabrat košarico smrekove smole in v kombinaciji s čebeljim voskom pripravil zaščitni zdravilni naravni premaz za rane. Mora biti ravno prava mešanica, da na drevesu ne razpoka, oziroma v poletnih mesecih ne steče dol z rane. Na drevesu sem najprej odstranil odmrli les. Za to sem uporabil različna orodja, s katerimi sem odstranil odmrli les v vseh kotičkih. Rane je Irena posipala z zeolitom, nato pa sem rane premazal s stopljeno mešanico zdravilnega premaza na osnovi čebeljega voska. Tako sva zaščitila rane, oz. drevo pred nadaljnjim propadanjem,” je Tramte opisal postopek.
Po njegovem so v naravi bolezni in poškodbe dreves vključene v ekosistem in tam ne potrebujemo posegati po zdravljenju oz. sanaciji. “Za drevesa, ki pa so nam ljuba in jih želimo čim dlje ohraniti, pa so taki posegi dobrodošli in upravičeni,” je zaključil Tramte, ki je spomladi sodeloval tudi pri zdravljenju lipe slovenske državnosti v Šentjurju.
Irena Ašič je ob tem dodala, da ima vsako drevo zgodbo in je hkrati priča zgodbam okolice od začetka njegove poti: “Drevesa govorijo, le slišati jih je potrebno znati. Ko jih opazujemo iz tišine, vidimo največ, lahko tudi njihovo esenco. Ko pa jih občudujemo, pa so bolj živa.” Torej je zelo pomembno, kakšen odnos sami vzpostavimo z naravo, saj ta nenazadnje na poseben način to začuti.
