S tem naslovom je bil na današnji dan pred 50 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Lansko leto je slavil Celjski godalni orkester svoj 30. jubilej. Minilo je več kot trideset let, ko so se takoj po preganjanju zadnjih okupatorjevih vojakov iz naših tal, zbrali celjski godbeniki ob pokojnem profesorju Dušanu Sancinu, ter v nabito polni dvorani Union v Celju igrali v čas zmagi in svobodi. To je bil začetek enega, kasneje najboljših amaterskih orkestrov. Vrstili so se nastopi, tekmovanja in samostojni koncerti. Najsijajnejše obdobje pa je bilo vsekakor obdobje 1950—1954. Prva mesta na tekmovanjih, koncerti v Celju, Mariboru, Trstu, Zagrebu; na programih naših radijskih postaj; lepe ocene znanih glasbenih kritikov in vrsta koncertov z znanimi violinskimi in klavirskimi solisti. Ker je prof. Sancina, po njegovih uspešnih štiridesetih dirigentskih letih pričela grabiti bolezen, je orkestru dirigiral najstarejši član »Sancinovega« orkestra, Stanko Pojavnik. Njegov pogumni nastop za dirigentskim pultom celjskega godalnega orkestra ni pomenil organskega nadaljevanja Sancinovega dela pač pa je hvalevreden, ker je obdržal orkester pri življenju.
V začetku šolskega leta 1970/71 se je orkester ponovno uredil in zbral k prvi vaji, tokrat pod vodstvom prof. Valterja Rateja. Med tem, ko je orkester na samem začetku deloval v skladu z organizacijo Ljudske prosvete Slovenije, kot sekcija sindikalnega prosvetnega društva »Ivan Cankar«, kasneje, kot samostojni godalni orkester »Ivan Cankar« je sedaj v tem novem obdobju zaživel pod imenom »Celjski godalni orkester«. Kljub že stalnim problemom orkestra, to je odhajanja študentov glasbenikov v Ljubljano, kar je bila posledica preslabotna zasedba, je orkester izkoristil naslednjo zimo za pripravo na svoj prvi samostojni koncert. Program, ki so ga pripravili za ta prvi koncert, spodbudi koncertno poslovalnico v Celju, da uvrsti predvideni koncert v svoj program abonmajskih koncertov. To ponovno oživitev orkestra so kritiki zopet lepo ocenili, lep glasbeni večer pa je bil tudi priložnost za podelitev Gallusovih odličij, prvemu dirigentu prof. Dušanu Sancinu pa Gallusovo odličje. Tudi naslednje leto je orkester koncertiral na abonmajskih koncertih koncertne poslovalnice. Ocena: »V primerjavi z lanskim letom je bil storjen očiten korak naprej, tako v programskem, kot v muzikalnem pogledu.« Led je bil prebit! Orkester se je številčno pomnožil, pričel s številnimi drugimi nastopi, dirigent prof. Valter Ratej pa je izbral za amaterski orkester zelo dober program, ki je bil za poslušalca zelo privlačen. Jasno je bilo spoznanje, da je tak orkester dragocen člen v celjskem kulturnem življenju. Zato je njihov koncert postal tradicija v programu celjske koncertne poslovalnice.
Približno taka je bila pot godalnega orkestra do danes. Delo posameznikov in dirigentov, kot v preteklosti de 10 prof. Dušana Sancina. ta ko sedaj njegovega naslednika prof. Valterja Rateja, je letos osvojilo še no zmago na področju svoje glasbenokulurne poti. Svoje, če lahko tako rečemo, tridesetletno delo so trajno ovekovečili na LP plošči. Posneli so: Janeza Krstnika Dolarja — Baletti A4 I, Matije Bravničarja — Divertissement, G. F. Handla — Largo in Karla Dittersa von Dittersdorfa — Koncert za klavir in godalni orkestor v A duru.
Torej lep zaključek novega petletnega obdobja Celjskega godalnega orkestra pod vodstvom prof. Valterja Rateja. Ob njihovem uspehu pa še naša želja. želja vseh ljubiteljev komorne glasbe, da bi bila njihova nadaljnja pot in njihovo nadaljnje obdobje prav tako plodno in uspešno.
Vlado Rizmal, Novi tednik, 26. 1. 1976
