S tem naslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Igor in Branko Mernik, Konstantin Kuzmin in Iztok Melanšek, mladi celjski kolesarji, ki so v organizaciji celjske Libele prejšnji teden prevozili slovensko kolesarsko transverzalo, so uspeli postaviti nov rekord vzdržljivosti. Pot so prevozili v štirih dneh, natančneje v 42 urah, ter pri tem potiskali pedala celo 19 kilometrov dlje, kot so predvidevali, tako da so na koncu do cilja prevozili 1019 kilometrov.
Vsi štirje kolesarji so sicer člani kolesarskega kluba Merx, a je kljub precejšnjim izkušnjam njihov izziv vzdržljivosti svojevrsten podvig, kljub manjši povprečni hitrosti namreč ni enostavno dnevno presedeti na kolesu med 200 in 300 kilometri, ter pri tem poleg kilometrov premagovati tudi hudo vročino. Prevožena pot je tako še eno potrdilo temu, da se v Celju že kmalu po ustanovitvi kolesarskega kluba poraja nov rod obetavnih kolesarjev, kar daje upati, da bo Celje kmalu znano tudi kot kolesarsko mesto.
Sprejem kolesarjev na cilju je bil podvigu primeren. Na trgu petega kongresa je kolesarje poleg ljubiteljev tega športa, prijateljev iz kluba in občanov, pričakalo največ delavcev celjske Libele. V imenu te delovne organizacije je kolesarjem najprej čestital direktor Libele Tone Rozman, simbolična darila, ki jih je podelil Franci Vrbnjak, pa je prispeval tudi celjski občinski sindikalni svet. V imenu kolesarske zveze Slovenije je medalje za prevoženo pot podelil Bogdan Povalej, strokovni delavec pri ZTKO Celje.
Kolesarji in oba spremljevalca so na cilju dali naslednje izjave:
Igor Mernik: »Kljub temu, da je precej pripekalo, si bolj šega vremena nismo mogli že leti. Takšna vožnja bi bila po mladi ali jeseni veliko težja, ne le zaradi bolj muhastega vre mena, temveč tudi zaradi morebitne ohladitve mišic«
Branko Mernik: »Zame je bila najtežja prva, 290 kilometrov dolga etapa od Celja do Jesenic ter preko Vršiča do Nove Gorice. Delno smo teža ve na tem delu reševali z medsebojnim bodrenjem, malce pa smo si pot lajšali tudi s pogledom na prelepo pokrajino. Predvsem v dolini Trente je bilo zelo lepo voziti.«
Iztok Melanšek: »Ob najtežji prvi etapi je bila precej napor na tudi predzadnja etapa od Kočevja do Murske Sobote in Ptuja, ki smo jo podaljšali za 70 kilometrov. Ravnine po cestah Prekmurja ni in ni hotelo biti konec, a obupali nismo.«
Konstantin Kuzmin: »Vesel sem, da smo uspeli. Bilo je prevroče, v začetku smo imeli tudi težave z gumami, a na takšne stvari je na takšni poti treba računati. Tudi shujšal nisem preveč, le kakšna dva do tri kilograme sem lažji.«
Spremljevalec Miran Grizolt: »Fantje so dokazali, da so pravi športniki. Bili so vztrajni, požrtvovalni, na cesti pa skrbno disciplinirani. Povsod, kjer smo se ustavili in prenočili, so nas zelo dobro sprejeli ter poskrbeli za hranjenje naše opreme in koles. Tudi na cesti nismo bili sami, del poti so nas spremljali tudi prometni miličniki. Sicer pa je nepozabnih dogodkov s poti veliko.«
Spremljevalec Miran Skale: »Ob vsej poti so nas bodrili, naključnim gledalcem ob cestah so se pridružili tudi tuji turisti, nam ploskali in na tak način vzpodbujali. Še posebno vneti so bili na Gorenjskem in ob dolenjskih cestah, torej tam, kjer je kolesarski šport doma.«
Brez vzdržljivih in vztrajnih kolesarjev uspeha ne bi bilo, a treba je omeniti tudi dobro organizacijo, za katero so poskrbeli v Libeli. Zadnji dan sta radioamaterja te delovne organizacije Ivo Stare in Samo Senegačnik poskrbela tudi za neposredno radijsko zvezo med kolesarji in ciljem, tako da so kolesarjem pošiljali bodrilne besede in jim želeli srečno vožnjo tudi radioamaterji iz Daruvarja, Biograda, Varaždina, Ljutomera, Maribora in drugih krajev Hrvaške in Slovenije. Kot zanimivost še to: dnevno so fantje popili med 25 in 30 litri tekočine, največ vode, »uničili« pa so precejšnje število čokolad, zavitkov keksov, da o hrani, s katero so pridobili izgubljene kalorije, niti ne govorimo. Tako so vsi skupaj shujšali le za 8 kilogramov.
Rado Pantelič, Novi tednik, 1. 8. 1985
