S temi besedami je bil na današnji dan pred 55 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Minuli torek sta bili v Celju premieri dveh kratkometražnih, igranih amaterskih filmov. V majhnem prostoru celjskega Kino kluba se je zbralo lepo število gledalcev, sodelavcev kluba in povabljenih gostov, kar izpričuje dokajšnje zanimanje za to zvrst umetniške dejavnosti mladih Celjanov. Prvi, igrani film Ludvika Gorenjaka »Brez cilja« govori o mladem človeku, delavcu, ki si je ustvaril svoj standard in — nič več. Dan za dnem hodi po isti i»ti in se na koncu vedno ustavlja v gostilni, kjer se zbira stalna druščina. Govori o brezciljnosti nekaterih mladih ljudi, ki nimajo pogojev ali pa se nočejo angažirati v družbenem dogajanju. Gorenjaku lahko morda očitamo to, da v filmu ni povedal vzroka, ki njegovega junaka sili v življenje »Brez cilja«.
Tehnično je film dokaj dobro izdelan, ne manjka mu pa tudi filmske metaforike in poezije.
Film »Zakaj ravno jaz« je s sodelavci pripravil Aleksander Videnšek. Kot Gorenjaku, je tudi Videnšku to prvi film. Tudi ta se loteva problematike mladih, le da je izbral filmsko velikokrat obdelano, pa še vedno bolečo temo — spočetje nezaželenega otroka. Videnšek je v izpovedi mladca dekleta zelo ošaben, obsoja splav, v montaži pripovedi pa dokaj nejasen kljub posrečenemu in drznemu kadriranju. Ob obeh prvencih je treba pa vedeti, da sta kljub začetniškim napakam in nespretnostim presegla pričakovanja. Po predvajanju se je v dvoranici razvila živahna diskusija med gledalci in režiserjema. To so člani kluba pojasnili, da se borijo s tehničnimi težavami in s sredstvi ter da se želijo priključiti Kino klubu EMO, ki je razmeroma dobro opremljen in ima možnosti za snemanje tehnično zahtevnejših filmov. Z združitvijo bi Kino klub EMO gotovo pridobil močno filmarsko ekipo, ki bi imela več možnosti za eksperimentiranje in izpopolnjevanje.
A. Kumer, Novi tednik, 23. 9. 1970
