S tem naslovom je bil na današnji dan pred 15 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Izteka se prva, zelo uspešna sezona delovanja Hiše kulture Celje
S Poletnim nocturnom zaključnim koncertom udeležencev mednarodnega solopevskega seminarja doc. Vlatke Oršanić – se bo konec avgusta končala prva sezona lani ustanovljene Hiše kulture Celje. Z novimi prijemi in predvsem z lastnimi in s partnerskimi produkcijami je hiša kulture postala že razpoznavna blagovna znamka na Celjskem.
»Prvo sezono ocenjujemo kot zelo uspešno. Uresničili smo vse vsebinske in idejne smernice, ki se nanašajo na ustanovitveni program. Razen enega projekta, nesrečnega Ulrika, ki je odpadel že drugič zapovrstjo, smo uresničili vse napovedano in še nekaj dodali. Ob tem nas veseli, da počasi presegamo lokalne meje, zlasti pa, da je bil odziv na našo filozofijo, da ne bomo delali sami, ampak v povezovanju z ostalimi partnerji, dober. To dokazuje, da znamo nekaj narediti tudi skupaj na način, da smo potem vsi zadovoljni,« pravi po prvi sezoni eden glavnih organizatorjev v hiši kulture Gregor Deleja.
Za razliko od Zavoda Celeia se ukvarjate s produkcijo, kar je menda največja dodana vrednost.
Zavod Celeia je tista občinska služba, ki ureja področje kulture in zraven tudi turizma na postprodukcijskem področju, torej pri mreženju različnih organizatorjev, ki ponujajo različne vsebine. Mi se zato tega področja ne dotikamo. Našo dodano vrednost predstavljajo lastna produkcija, lastni projekti, mreženje ustvarjalnih moči v mestu samem in povezovanje partnerjev, ki lahko sodelujejo v skupnih produkcijah. S tem dopolnjujemo celotno kulturno podobo Celja.
V prvi sezoni ste začeli sodelovati s Festivalom Velenje. Boste mrežo sodelavcev še širili?
Vsekakor. Z Velenjčani se strinjamo, da je treba v regiji skupaj postoriti še več pri povezovanju. Zavedamo se, da je Slovenija majhna in da so zaledja mest praktično ničelna oziroma se prekrivajo. Zato bi bilo treba izpostaviti nekaj skupnih točk in na njih skupaj graditi. Ne vsako mesto posebej, ampak kot regija, s svojimi značilnostmi, ki nas razlikujejo od drugih. K sodelovanju smo zdaj pritegnili še Žalec, s katerim smo podpisali pismo o nameri. Tako se za naslednjo sezono že povezujemo trije centri, ki skušamo narediti nekaj ne zgolj na koordinacijskem področju organizacije prireditev, ampak tudi na produkcijskem področju. S skupnimi projekti, skupnim obveščanjem, z mreženjem svojega občinstva. S skupnim delovanjem bomo pokazali, da znamo in da smo odprti še za vse tisto, kar ostaja skrito, čeprav je zelo kakovostno in se da ponuditi tudi izven ozke lokalne sredine.
Kateri so bili vrhunci prve sezone, ki ostajajo v spominu?
Prvi festival Vokalne igre je bil zametek nekoliko večjega mednarodnega festivala vokalne glasbe popularnih smeri. Omeniti moram večer C’est ma vie ob 60-letnici Slavka Deržka, ki je s šansoni navdušil celjsko in občinstvo od drugod. Decembrski koncert Händel&Haydn je predstavil dva sestava, ki smo ju ustanovili – zbor Antona Schwaba pod vodstvom Alenke Goršič Ernst in orkester hiše kulture pod vodstvom Simona Dvoršaka. Omenim naj še koncert ob kulturnem prazniku, zelo uspešne kulturne galope na novem prizorišču Centru konjeniškega športa Celje, kamor prihajajo tudi obiskovalci s širše Štajerske. Ne morem mimo koncerta Glasba na vodi, pripravili smo prvi mednarodni džez festival in še kopico dogodkov, ki jih ohranjamo iz delovanja Društva ljubiteljev umetnosti Celje. Sezona je bila res prava nadgradnja tistega, kar smo že delali in kar presega sicer zmoten pogled na to, kaj je pri nas ljubiteljsko. To ni nujno amatersko, pomeni le, da to ni zaposlitev, omogoča pa ustvarjanje tudi na zelo visoki profesionalni ravni.
V čem je delovanje hiše kulture stopnica višje od delovanja društva? Kaj dela hiša drugače?
Posvetili smo se mreženju na produkcijskem, ustvarjalnem področju, medtem ko je bilo društvo vsaj za odtenek bolj poustvarjalno, saj je nudilo le možnost predstavitve že obstoječim projektom ali kulturnikom, ki so imeli programe že pripravljene. Delo društva temelji na poskusih, da aktiviramo mladino, jo povežemo z že uveljavljenimi umetniki. S hišo kulture pa želimo ustvarjati vsebine, ki bi jih bilo mogoče v nekem trenutku preseliti tudi v tisto pravo, fizično hišo. Zdaj razpršen program po mestu in regiji bomo lahko dali pod eno streho, kjer bodo tudi potrebni tehnični dodatki.
Prva sezona je že pod streho, hiša o kateri govorite pa še nima niti temeljev …
No, tudi tu se premika, čeprav zelo počasi. Gre za velik projekt in naglica bi mu lahko škodila. V dogovorih z mestno občino in v pobudi po javno-zasebnem partnerstvu smo naredili korak naprej, bolj konkretizirali možno lokacijo in upamo, da bo nova sezona dogovorom dala nov zagon. Upam, da bo nova ali stara mestna oblast naklonjena ideji, da zgradimo hišo kulture. Celje je center in ko se pogovarjamo z Ljubljančani in Mariborčani, se vsi strinjajo, da še eno večje prizorišče ne bi škodilo. Odri v naših največjih centrih so namreč že zdaj prepolni in ne morejo zagotoviti prostora vsem, ki bi si to želeli. Tako bi Celje dobilo tudi gostujoče produkcije, za ogled katerih se moramo zdaj voziti drugam. Če skušam realno časovno oceniti, kdaj lahko dobimo pravo hišo kulture, lahko napovem, da nas bo ta projekt okupiral še naslednjih pet do deset let.
Branko Stamejčič, foto: Sherpa (arhiv NT), Novi tednik, 6. 8. 2010
