S temi besedami je bil na današnji dan pred 50 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Marsikje pridejo ljudje v svojih poklicih v stik z najrazličnejšimi povsem neznanimi strankami. Toda v tem pogledu lahko postavimo taksiste na prvo mesto, kajti ti ne vedo o svojih strankah popolnoma nič. Ne da bi vedeli, lahko prevažajo tatove, celo morilce, in njihovo življenje je v nenehni nevarnosti.
Že nekaj let nazaj imajo Celjani prav tako pa tudi drugi možnost prevoza s taksiji. Število le-teh vztrajno narašča, tako da strankam ni treba čakati na njih. Slabše pa je s taksisti, ki morajo precej dolgo čakati v vrsti, da pridejo na čelo koIone.
Marija Posinek, ki je bila do nedavnega edina taksistka, sedaj sta namreč že dve, je rekla, da je poklic taksista lep, zanimiv in za marsikoga privlačen, da pa je zaslužek vedno manjši. »Število taksistov bi moralo biti omejeno, ne pa da se veča in veča. Na občini vsak, ki ima potrebne dokumente in pa seveda prevozno sredstvo, lahko postane taksist. Sedaj nas je v Celju že šestnajst, potem si lahko mislite kako dolgo je treba, da dobiš stranko. Navsezadnje pa se stranka zapelje v bližnjo okolico in zopet moraš naвај v kolono,« je dejala Marija. Če ima probleme s strankami, je dejala, da ne. »Vsi so vljudni prijazni, in čeprav vozim že dve in pol leti, se mi še ni pripetilo nič neobičajnega. Vinjenih strank pa ne vzamem v nobenem primeru, raje jih napotim drugim taksistom. Res pa je, da so skoraj vsi taksisti mlajši. Vsi imajo svoje poklice, vendar so raje tu, pa čeprav ni več toliko dela, sedaj ko nas je toliko. Bolje bi bilo, ko bi ti opravIjali delo, za katerega so usposobljeni, s tem bi imeli mi starejši taksisti boljši zaslužek, kajti za druge službe smo že prestari, pa tudi težko bi se zaposlili kje drugje,« je dejala ob koncu. Najmlajši enaindvajsetletni Brane Pušnik vozi taksi šele dobre tri mesece. Tudi njemu je poklic všeč, le da je premalo zaslužka. »Menim, da je poklic taksista zelo nevaren,« je rekel, »veliko najrazličnejših ljudi prevažaš, veš kaj je, ne kdo je Najraje imam, če pride poštena stranka, prosi, da jo zapeljem kamor pač želi. plača takoj in se zahvalim.
Velikokrat pa se mi je že zgodilo, da se stranka šele ob koncu vožnje spomni, da öima denarja pri sebi. Potem je res ne moreš prisiliti, da plača. Najpogosteje je to v večernih urah in pri vinjenih osebah. Pa tudi drugače so ljudje neobzirni. Marsikdo se rad pošali na naš račun s telefonom. Neznana oseba prosi, naj jo pridem iskat na neko določeno mesto, ko pridem tja ni nikogar. Ne samo, da trošim bencin, tudi v vrsto moram znova,« se je pritoževal Brane nad svojim delom.
Eden najstarejših celjskih taksistov pa je prav gotovo Peter Marolt. Taksi vozi že oseminštirideset let, saj je bil taksist še v bivši Jugoslaviji. »Takrat je bilo luštno«, je povedal, »sedaj pa ni več pravega zaslužka. Pa tudi ljudje so veliko manj prijazni, kot so bili včasih. Ne samo, da ne dobiš denarja, večkrat si celo v življenjski nevarnosti. To je resnica, da ne boste mislili, da se šalim. Pred nekaj leti, ko sem se vračal iz Zagreba, sem spotoma pobral dva potnika. Blizu Brežic pa me je eden prijel okrog vratu, drugi pa mi je zagrozil naj zavijem na stransko pot. Nisem ju hotel ubogati, zagledal sem nasproti vozeči avto, in mu začel dajati znаkе z lučmi. Šofer je verjetno vedel v kakšni situaciji sem, ker je takoj ustavil poleg nas. Napadalca sta se ga ustrašila in zbežala. Pa to ni bilo samo enkrat, še več je bilo podobnih situacij. Zgodi se tudi, da ti grozijo z nožem, kadar je treba plačati. Med takimi pogosto na letiš na Slovence, ljudje, ki prihajajo iz južnih delov države, so veliko bolj pošteni in prijazni. Največ zaslužka pa nam dajo zdomci.
Rad bi povedal, da bi bilo prav, ko bi v Celju organizirali državne taksije in uvedli nočno dežurstvo. Mi taksisti delamo ves dan, ponoči pa smo preutrujeni, sploh pa za daljše vožnje. Že večkrat smo prosili, da bi lahko postavili malo vratarnico, kjer bi lahko čakali na stranke in imeli telefon. Zaradi vlage se nam vsako zimo telefon večkrat pokvari, tako, da ne moremo sprejemati naročil za prevoze. Povem vam, če bi bil star 40 let in bi mi nekdo ponudil službo taksista, bi ga tožil zaradi žaljenja časti,« je resno dodal na kraju.
Tudi Jože Rajšter vozi že nekaj let. Izkušenj ima veliko, dobrih in slabih, tako kot vsak taksist. Vozi na daljše in krajše proge, kakor pač nanese, tudi njemu se zgodi, da mu stranka noče plačati, prav tako kot vsem. »Poklic je zanimiv, prijeten pa tudi neprijeten,« pravi. »Naj vam povem, kaj se mi je zgodilo nekaj let nazaj. Moški srednjih let, malce slabše oblečen, me je prosil, da ga zapeljem v Zagreb. Ker na dolge proge vedno zahtevami denar vnaprej, sem mu povedal znesek in čakal na denar. Toda on mi ni in ni hotel plačati. Blizu sem zagledal miličnika, poklical sem ga in mu povedal, da mi stranka noče plačati. Miličnik ga je nekaj spraševal, potem pa ga je odpeljal na postajo milice. Drugi dan mi je prišel povedat, da je mož ušel iz zapora. Kaj vse bi se mi lahko pripetilo, če bi ga peIjal. Pa saj ne rečem, da je vedno tako. Velikokrat pa so ljudje pošteni, plačajo brez pripomb, se zahvalijo in tudi sam sem vesel, ker sem jim napravil uslugo. Tako mislijo o svojem delu celjski taksisti. Sicer pa ima vsak poklic svojo slabo in dobro stran. Tudi ljudje so zadovoljni z njihovim delom, le tu in tam pade pripomba, da nikoli ne veš za koliko te je taksist pri ceni ogoljufal.
Jana Krajnc, Novi tednik, 9. 10. 1975
