S tem podnaslovom je bil na današnji dan pred 55 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Verjetno ni Celjana, ki še ni čul prepevati >malega< Ota, ki pa je danes že velik in postaven fant. Iz malega dečka, ki je pod strogim nadzorstvom očeta pel znane in neznane melodije gostom vrta restavracije Koper, se je razvil petnajstletni pevec, ki mu je nemogoče odrekati kvalitete. To je dokazal tudi na nedavnem festivalu mladih pevcev v Portorožu kjer je v starejši skupini osvojil prvo mesto — zlato vrtnico in s tem vozovnico za festival otroških pevcev v San Remu. Nedvomno lep in za Ota pomemben uspeh.
»Lepo je bilo v Portorožu,« nam je pripovedoval, ko smo ga povabili v uredništvo. »Konkurenca je bila izredno močna, saj sem bil najmlajši v skupini od štirinajst do osemnajst let.«
»Katero pesem pripravljaš za San Remo?«
»Pel bom lastno skladbo, naslov je za sedaj še skrivnost. Pripravil pa sem tudi staro ameriško narodno Danny boy, ker bom moral peti dve pesmi.«
Si kaj razmišljal o uvrstit vi v San Remu?«
»Vem samo to, da bo konkurenca zelo huda, saj je to mednarodni festival.«
»Ti bo kdo pomagal, da se tudi materialno dobro pripraviš za pot v San Remo?«
»Menim, da bi lahko celjska podjetja kaj naredila. To je vsaj v navadi v drugih slovenskih mestih, vendar . . .«
»Kakšni so tvoji načrti po osemletki?«
»Končati moram še zadnji razred, nato pa bom šel v Ljubljano na tehniško šolo — odsek šibki tok.«
»Je to zato, ker si navajen mikrofonov?«
»Nedvomno tudi zato. Rad bi bil snemalni tehnik in se tako čimbolj zbližal s tem, kar imam najrajši — petjem.«
»Čeprav mlad, si že slaven in poješ na velikih prireditvah. Te oboževalke že oblegajo?«
»Tu in tam, vendar na to še ne mislim.«
Oto, čimveč uspeha v San Remu je želja vseh v Celju!
M. Seničar, Novi tednik, 12. 8. 1970
