S tem naslovom je bil na današnji dan pred 45 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Letošnji začetek lovne sezone, je vsled slabega vremena presneto klavern. V marcu je bil dež, v aprilu tudi, v maju pa nevihte z vdori hladnega zraka. Pred, ali pa med ploho, pa najraje prijemajo ribe tako, kot bi vedele, da se ribiči v takem času umaknejo v najbližje zavetje. Nekaj podobnega, samo brez vedrenja, se je v teh dneh dogodilo na Šmartinskem jezeru, marljivemu ribiškemu delavcu in ribiču Čretnik Ivanu iz Celja.
Po dopoldanskem »šihtu« se je z mopedom odpeljal na Štajersko morje, ter poskušal ribiško srečo z lovom zajetnih krapov. Dokler se pa voda v obširni akumulaciji ne segreje dovolj, so prijemi teh rib redkejši, zato se marsikateri ribič vrača domov s precej zateglim obrazom. Tudi ribič Ivan je napeto gledal vrvico, kdaj bo zatrepetala, da bo naglo zategnil in spravil na obalo čimvečjega luskinarja. Toda vrvica je mirovala, dokler ribič ni opazil velike ribe, ki je ropala povsem za obalo. Aha, si je dejal presenečeni ribič Ivan, zdaj pa že vem zakaj gre. Drstijo se rdečeoke, pri tem pa pozabljajo na lastno varnost, katero roparice takoj izkoristijo. Naglo je ujel manjšo rdečeoko, jo umiril, nataknil na večji trnek in vrgel nedaleč od brega v smer, koder je malo prej ropala velikanka. Po slabe pol ure nestrpnega čakanja je ribičevo’ vabo prijelo nekaj velikega. Previdno je zategnil in takoj vedel, da je na trnku močna riba. Po dvajset minutnem utrujanju, je Ivanu le uspelo potegniti ribo na travnik, koder je ugotovil, da mu je prijel 98 cm dolgi in 8 kg težki som. Ko ga je iztrebil je opazil v želodcu ribe; šest rdečeokic in še dve posebej zavite v polivinilasto vrečko, katero je nek neuspešen ribič vrgel v jezero. Neverjetna ribja požrešnost, se je taki velikanki hitro maščevala.
Sandi Uderman, 24. 7. 1980
