S tem naslovom je bil na današnji dan pred 37 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Barbaro Celjsko poznamo predvsem kot hčer Hermana II. in sestro Friderika II. Zanimiva ženska je daleč presegala njej določen srednjeveški položaj.
S statusom, ki ga je imela, s svojo poroko, lepoto in tudi znanstvenim raziskovanjem si je to tudi lažje privoščila. Po drugi strani je bila s tem tudi za marsikaj prikrajšana. Izobražena Celjanka iz 14. stoletja je seveda obvladala več jezikov in se je družila z humanističnimi učenjaki. Tudi oče Herman se je ukvarjal z astrologijo, kaže pa da mu ni bila neznana tudi alkimija. Vemo, da je Veroniko Deseniško obtožil, da je dala Frideriku (kemični) ljubezenski napoj.
Alkimija je prevzela tudi Barbaro Celjsko in znanstvenico so na Češkem obiskovali številni znani evropski alkimisti. Barbara je, že poročena, po možu ostala nič manj kot rimsko-nemška cesarica, pozneje pa češka kraljica. Živela je na Madžarskem, Češkem, Slovaškem in Poljskem. Kronisti so za beležili tudi resnico o njeni izjemni lepoti, ki je trajala v njena petdeseta leta. Opisujejo jo tudi kot izredno lahkoživo žensko. V jugoslovanskem seksi tisku smo pred kratkim lahko prebrali tudi razmeroma dolg seznam njenih in tudi hčerinih spolnih posebnosti. Res je, da je ne ravno krepostni mož. Barbaro večkrat pregnal in zaprl.
Barbara je umrla leta 1451 za kugo in so jo pokopali v kraljevski grobnici v Pragi. Spomin na nenavadno CeIjanko pa živi celo v rumenem tisku.
BJ, Novi tednik, 18. 10. 1988
