S tem naslovom je bil na današnji dan pred 25 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Dramilo gledališča Alme Karlin v Mladinskem centru
Najprej je bila ideja. Nato je Lidija Cokan ob veliki pomoči Gregorja Stamejčiča napisala tekst. Zatem so se mladi, veseli prispevka in podpore, ki jim ga je za noviteto namenila Mestna občina Celje iz naslova Poletje v Celju, knežjem mestu, lotili nadgradnje in čisto na koncu, kajpak, resnega študija novega gledališkega dela v produkciji Alme Karlin. Tako je šlo vse do ognjenega krsta minuli četrtek zvečer.
Rečeno v eni sapi: mladi člani prav tako mladega društva Alma Karlin so prijetno presenetili. Če ne mestoma kar šokirali. Tako s temo, ki osvetljuje intimni problem dveh vroče zaljubljenih homoseksualcev, kot z duhovitimi dialogi (in ne zgolj z enostavnim duhovičenjem), še posebej z glasbeno podlago, za kar je poskrbel Marko Arnold in z izvirno, preprosto, domiselno in učinkovito sceno, z rekviziti, ki so bile kar gole izložbene lutke in videoprojekcijo, s katero so označevali ali podkrepili kraj dogajanja ali dogodek sam, za kar sta poskrbela Klemen Bertoncelj in Gregor Stamejčič, ki sta bila inventivna tudi pri izboru video telopov. Malo porno videa, malo drugih foto kulis in kakšnih 60 gledalcev (za poletno Celje kar lepo število) se je zabavalo, pa tudi za razmislek je bilo nekaj priložnosti.
Avtorja teksta, Lidija Cokan in Gregor Stamejčič, sta se pri pisanju skušala zgledovati po načelih antične tragikomedije z moderno motiviko. No, kasneje se je (na srečo in v prid dogodku) izkazalo, da se vseh pravil klasike nista držala in »sva naredila, kar ste videli«, je v utemeljitvi in svoji mladostni zagnanosti preprosto razložila avtorski in režijski prvenec študentka filozofije Lidija Cokan.
Zgodba pripoveduje o dveh homoseksualcih, ki iščeta srečo na tem svetu in po več nesrečnih (duhovitih, tudi ganljivih) dogodkih se jima sreča tudi nasmehne… A ker gre za tragikomedijo, se zgodba tako tudi konča…
Igralci so bili deležni posebne pozornosti. Bogdan Rahten in Luka Žerjav, ki iščeta svojo »luč na koncu tunela«, pa četudi na račun spremembe spola enega od obeh, sta bila osrednja akterja igre, ob njiju pa v dvojni vlogi, babice in mafijoza, Vladimir Torov, so na koncu poželi gromek aplavz in bili deležni stiskov rok. S tehnično zahtevno predstavo se bodo skušali potrditi še kje izven knežjega mesta, ki jih je sprejelo z naklonjenostjo. Pot do sreče pa nameravajo v Celju za zamudnike ponoviti. Po zasluženem oddihu.
Ponosni, da so vse, prav vse, opravili sami, čeprav bi jim zlasti kakšna jezikovna korektura stroke prišla prav, so Almovci na koncu upihnili svečke za krstno uprizoritev in Lidijin rojstni dan. V poletni večer se je njihova Pot do sreče prijela.
Mateja Podjed, Novi tednik, 3. 8. 2000
