S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
To ni ep o reki, ki kot vsi veste, izvira v Logarski dolini in se pri Zidanem mostu izliva v Savo. To je le članek o pomenu te reke za mlade Celjane.
V Celju je namreč Savinja še kako pomembna za mladino. Kje se je lepše stiskati s svojo ljubeznijo kot na klopcah v parku? Morda le na stopničkah tik ob strugi. Kam zaviti po končanem pouku – ha, pod most pri splavarju, ah pa tisti, čez katerega vodi pot v Laško. In mar ni lepša streznitev na gugalnicah kot na policijski postaji? Kje se je bolje razkazovati na motorju kot na poti v parku? Špico pa tako vsi poznamo.
A še vedno je največja legenda ob Savinji bivši spodnji jez, sedanja ulica Stotih bambusov, poštna številka 666. Si cer tako poimenovana neuradno, a toliko bolj resno. Tu je namreč stalno zbirališče celjske >drugačne< in (brez)perspektivne mladine, preden gre ta novim avanturam naproti. Povprečni moralisti bi obnašanje tam gotovo obsojali, saj ime ulica ni dobila kar tako. Alkohola je namreč skoraj vedno vsaj nekaj, običajno pa kar dosti. Trdih drog sicer k sreči tu skorajda ni, za razliko od preostanka parka, kjer se vidi mnogo tega, a kaditi se velikokrat da še kaj drugega kot le cigarete. Med petimi, desetimi, včasih celo petdesetimi >prebivalci< stalno potekajo bolj ali manj ali zelo malo filozofske razprave, igrajo se karte, včasih tukaj tudi rišejo in pišejo – sicer v glavnem grafite – nato pa jih berejo in kažejo okrog. Prav tako se tukaj rojevajo nova poznanstva in prijateljstva, včasih ljubezni. Nekateri pa tu tako ali tako skoraj živijo. Nihče ni sovražen, v najslabšem primeru zgolj tečen ali ignorantski. Vsega nasilja, ki tu obstaja so deležne zgolj prazne steklenice in pločevinke, ali pa občasna podgana. Da, svinjarije pa je res dosti. Pa saj kaj drugega po praktično vsakodnevnih žurih ni za pričakovati.
In tako. V miru, ležemo se živi za Savinjo še naprej. Ne kateri se sončijo (hm, ob pol noči?), drugi pijejo (pa čeprav le kislo vodo) in tretji pojejo in plešejo (včasih). Večinoma pa samo sedijo in čakajo na jutri…
Gregor Stamejčič, Novi tednik, 10. 8. 1995
