S tem podnaslovom je bil na današnji dan pred 35 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
»Poslušate neodvisni Radio Celje, drugi program, na frekvenci 103,5 MHz v super stereo Dolby B tehniki,« se je že pred spomladanskimi volitvami v Celju pričel oglašati piratski radio. Meneč, da drugi program oddaja pravi Radio Celje, so se v hiši oglašali nekateri strankarski veljaki in se pritoževali, da piratski radio tudi v času zapovedanega volilnega molka odkrito navija za socialdemokrate in posebej za Jožeta Pučnika.
Poleti se je ilegalec lotil drugih zadev in po etru žalil nekatere Celjane, pospešeno pa se je spravil tudi k pisanju anonimnih pisem. Radio je nemoteno oddajal do prejšnjega tedna, ko je identiteto pirata odkril Novi Tednik.
Franci Divjak, ki je letos uradno spremenil ime v Roger Sanders, je imel zaradi ukvarjanja z oddajanjem radijskega programa težave že pred kakšnimi desetimi leti. Takrat se je odpravil služit kruh v Švico, pred nekako petimi leti pa seje vrnil v Celje in se zaposlil kot varnostnik pri Varnosti. Zadnji čas varuje upravo celjskega Aera v Kocenovi ulici. Ker živi sam, mu niti prej niti po vrnitvi iz Švice od občine ali podjetja ni uspelo dobiti stanovanja, tako da seje ves čas selil iz ene v drugo podnajemniško sobico, ker je prepričan, da mu je družba dolžna dati stanovanje, pa je postajal vse bolj zagrenjen in tudi jezen. Svoj stanovanjski problem je v pismih razlagal že Janezu Stanovniku, celjski policiji, anonimno pa razpečeval letake proti Miru Gradiču z bivše stanovanjske skupnosti in izkoristil vsako priliko, da je Gradiča omenjal tudi v svojem radijskem programu.
Nova oblast, nov Franci
Ko se z vsem svojim podpisanim in nepodpisanim početjem Franci Divjak ni uspel starim oblastem prikupiti toliko, da bi mu dale stanovanje, je ob uradni spremembi imena v Rogerja Sandersa obrnil ploščo. Aprila je s psevdonimom Aleksander S. pisal gospodu Silvestru Drevenšku, da podpira na volitvah socialdemokrate, ter v dopisu tudi najavil, da ga bo poklical po telefonu čez teden dni. Ko sta se slišala, je povedal, da ima prav on v Celju ilegalno radijsko postajo. Gospod Drevenšek je kasneje postal član celjske vlade, o podatkih v zvezi z očitnim nezakonitim početjem neznanega Aleksandra S. pa niti takrat ni obvestil organov pregona. Septembra je (zdaj še Roger Sanders) ponovno s psevdonimom Aleksander S. pisal tudi poslancu v občinski in republiški skupščini gospodu Janezu Lampretu, zatrdil, da ima ilegalno radijsko postajo in (morda zato, da bi se Lampretu prikupil) razložil, kdo izmed novinarjev Novega tednika naj bi urejal in pisal »zloglasno« rubriko Tračnice. Tudi gospod Lampret pisma ni pokazal uradnim organom.
Radio ima Margareta Astor
Celje je majhno mesto in da bi lastnika ilegalne postaje odkril, je bilo treba le iti v pravo družbo. Sčasoma je enemu tako pridobljenih novih prijateljev ušlo z jezika: »Radio ima Margareta Astor, ampak tako ga kličemo le, če ga ni zraven…« Bil je mesec junij, Margareta Astor se je izkazala ža Francija Divjaka oziroma Rogerja Sandersa in po nezahtevnih grafoloških in jezikovnih primerjavah tudi za Aleksandra S. Uganka je bila rešena, treba je bilo zbrati le še nekaj materialnih dokazov. Celjska policija je za piratski radio vedela le iz prijave pravega Radia Celje, avgusta pa sem ji sporočil, kdo je človek, ki ga je treba iskati. Po dveh tednih so miličniki ugotovili, da Franci Roger uradno dela v Švici in začasno biva na Ostrožnem, dejansko pa stanuje v Novi vasi in že pet let dela pri Varnosti. O sumu pa so vsaj obvestili republiškega inšpektorja za zveze.
Roger Sanders – brez naslova
Moj namen nikakor ni Rogarja Sandersa spraviti v mline pravosodja, zato naj način in lokacija njegovega ilegalnega oddajanja ostaneta – vsaj zaenkrat – skrivnost. Policija za kraj, od koder oddaja, ne ve. Še bolj zmeden je bil konec septembra očitno tudi republiški inšpektor za zveze, ki je v predlogu za hišno preiskavo pri Rogerju Sandersu – naslovil ga je na celjsko sodišče za prekrške – pozabil navesti naslov, na katerem se naj preiskava opravi. Zdaj je trud organov in inštitucij, ki naj bi nezakonito početje preganjali, tako ali tako zaman. V nedeljo sem Rogerja Sandersa obvestil, da vem za njegovo identiteto in početje ter da bom o tem pisal. Žal se sam o motivih za svoje anonimno in prepovedano početje z menoj ni hotel pogovarjati, je pa utihnil in svojo tehnično opremo (najbrž) varno spravil.
Prihodnji teden
Kaj je Roger Sanders pravzaprav zagrešil, česa je kriv, nekateri materialni dokazi o njegovem početju in identiteti. Kako je zahteval stanovanje, ga dobil in nato zavrnil, kaj je pisal Stanovniku, kaj Drevenšku, kaj na anonimnih letakih in kaj je govoril po svojem radiu.
Brane Piano, Novi tednik, 18. 10. 1990
Zasegli oddajnik
V torek dopoldan so inšpektorji celjske policije privedli v službene prostore Rogerja Sandersa iz Celja, stanujočega v Škapinovi ulici 12. Kasneje istega dne so v sobi, kjer je bival, zasegli nekaj elektronske opreme in med njo odkrili tudi doma izdelano opremo za radijsko oddajanje – oddajnik uglašen na valovno dolžino 103,5 MHz, ojačevalec in stereo dekoder. V pogovoru z inšpektorji je Roger Sanders pojasnil, da je oddajal z dvema oddajnikoma moči 3 W in sicer z delovnega mesta, kadar je bil izven delovnega časa dežuren, ali pa je vso opremo spravil v potovalko in oddajal z drugih lokacij v in okoli mesta Celja. Na terenu je oddajnik napajal s pomočjo baterij. Občasno je oddajal tudi iz Škapinove ulice – takrat je večinoma oddaje kar posnel na kaseto in med oddajo tudi odšel na sprehod v okolico. Na pogovor z novinarji v torek ni pristal, očitno pa je bilo, da se boji, da bo sedaj izgubil službo kot tudi pravkar dodeljeno sobo v Celju. Povsem očitno Sanders ni vedel, da je s svojim početjem – ilegalnim oddajanjem radijskega programa – zagrešil le nekaj prekrškov, za katere mu lahko sodnik izreče le nekaj mandatnih kazni. Seveda pa Sanders tvega tudi zasebne tožbe ljudi, ki jih je v svojem radijskem programu tako ali drugače omenjal. Z zadevo se bo sedaj v skladu s svojimi pristojnostmi ukvarjal republiški inšpektorat za zveze.
Novi tednik, 18. 10. 1990
