S tem naslovom je bil na današnji dan pred 35 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
»Kupite, kupite! Poceni prti!« se razlega z enega konca mesta. Na naslednjem vogalu vleče prodajalec iz torbe pristne italijanske kavbojke in jih na vse pretege hvali. Zagotavlja, da ne boste nikjer drugje našli boljšega blaga, kot ga ima on. Če se začnete preveč zanimati za ponujeno blago, vam ga skorajda vsilijo.
Če pa po dolgem ogledovanju in spraševanju o kvaliteti in izvoru blaga ničesar ne kupite, vas lahko – če imate malce sreče – zasujejo s ploho kletvic.
Blago, ki ga ti prekupčevalci ponujajo, je resnično poceni in trgovina na veliko cvete. Poleg prtov in kavbojk ponujajo tudi posodo, očala, razne tehnične predmete… Pri Čipki imajo svoje stalno prodajno mesto Poljaki, če pa se sprehodite skozi trg proti kinu Metropol, opazite vse več preprodajalcev iz južnejših krajev Jugoslavije. Večina jih nima statusa obrtnika, torej ne bi smeli prodajati. Po zakonu o blagovnem prometu se namreč šteje za kaznivo dejanje, če nekdo nabavlja blago zaradi nadaljnje prodaje. Ravno za to pa gre v večini primerov. Na tržni inšpekciji pravijo, da preprodajalce vsak dan preganjajo. Za to so poleg njih pristojne še občinska straža, milica in komunala. Prav vsi pa bi lahko povedali kup zgodbic o teh novih trgovcih.
Zadnjič sta po Zagati pritekla dva Roma s potovalnima torbama, v katerih sta imela blago za preprodajo. Zatekla sta se na dvorišče NT & RC, kjer si je eden izmed njiju skril denar od prodaje za nogavice, nato pa sta stekla naprej. Dve minuti za tem sta prišla za njima dva miličnika, vendar sta se preprodajalca uspešno skrila.
Miličniki preprodajalce najprej samo opozorijo. Če ti upoštevajo opozorilo in se umaknejo, ostane v večini primerov samo pri tem. Če pa se zgodi, da opozorila ne upoštevajo, potem milica preda preprodajalca tržnemu inšpektor ju. Tržni inšpektor jih največkrat tudi samo opozori, včasih pa predlaga uvedbo postopka pri sodniku za prekrške. Za takšne kršitve je predvidena denarna kazen od pet sto do pet tisoč dinarjev. Obvezen je tudi varnostni ukrep odvzema blaga. Sodnik odloči, ali se bo zaseženo blago prodalo ali predalo kakšnemu skladu oziroma uničijo. Odvzamejo pa tudi zaslužek od prodaje.
Od januarja so obravnavah petnajst takšnih primerov, pet je trenutno še nerešenih. Preprodajalci se v večini primerov izgovarjajo na slabe razmere doma, na nezaposlenost … Vendar pa si je veliko prodajalcev, zlasti tistih ki prodajajo izdelke privatnikov, že priskrbelo ustrezna dovoljenja. Izdaja jih komunala, dovoljenje za mesec uporabe prodajne površine pa stane tisoč dinarjev. DovoIjenje imajo tudi družbene in zasebne prodajalne.
Preprodajalci pa imajo tudi prav posebne »propagandne prijeme«, kar je lahko včasih prav posebej pomilovanja vredno. Tipičen primer tega je preprodajalec, ki se že nekaj časa pojavlja nasproti trga. Na mizici ima rabljene puloverje, zraven pa invalidskem vozičku približno _ let stara deklica in jih ponuja mimoidočim. Ker ima tudi motnjo govora, se skoraj vsakemu zasmili in zbuja pomilovanje.
Vendar pa je moraliziranje pravzaprav odveč. Prebivalci Balkana so pač že od nekdaj iznajdljivi ljudje. Denarja je vse manj, zaposlitev vse težja, od nečesa pa treba živeti. Nekateri se, odločijo za preprodajo. V primeru opozorila se kaj hitro lahko premaknejo kam drugam. Pa tudi kupci so zadovoljni – blago je namreč mnogo cenejše kot po trgovinah. Ob tem se pozabi tudi pogled na po tleh razgrnjene oddeje, ki nadomestijo stojnice. Volk sit in za cela? No, ja… Če bi vsak smel prodajati karkoli in na kakršen koli način, bi mesto kmalu postalo en sam velik bolšji sejem, v njem pa bržkone ne bi radi živeli, kajne?
Tina Blazinšek, foto: Edi Einspieler, Novi tednik, 2. 8. 1990
*cena časopisa: 8 dinarjev
