S tem naslovom je bil na današnji dan pred 15 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Prijazna razstava Mie Špindler v galeriji Plevnik-Kronkowska
V celjski galeriji Plevnik-Kronkowska so v petek odprli razstavo likovnih del Mie Špindler. Prijazna razstava, ki ji vsebino določa slogan Nikoli ni prepozno za srečno otroštvo, je nekakšna nadgradnja podobne razstave, ki jo je lani Mia Špindler, 25-letna študentka Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, smer oblikovanje – vizualne komunikacije, postavila v Celjskem mladinskem centru.
Mia Špindler se tudi tokrat sprehaja na širokem likovnem polju, ki sega od ilustracij do grafitov in posega tudi v oblikovanje. O Mii Špindler lastnik galerije in umetnostni zgodovinar Matija Plevnik pravi, da je za njeno delo kljub temu, da je še študentka, značilno, da ima zelo izoblikovano likovno govorico. »Pri njenem delu gre za posrečeno kombinacijo otroškosti, ilustrativnosti, grafitov in poigravanja z eno njenih največjih obsesij– tipografijo. Gre za zelo posrečeno zlitje vseh treh likovnih zvrsti, ki jih je za to razstavo nadgradila še z nekaterimi prostorskimi postavitvami. Na tej razstavi je očitno tudi prehajanje od dvodimenzionalnih do reliefnih in trodimenzionalnih del,« pravi Plevnik.
Mia Špindler je razstavišče pregradila v nekakšen svoj otroški svet, dvignjen na neko novo kakovostno raven.
Prav nadgradnja klasičnih otroških, na trenutke že skoraj kičastih sličic petelinčkov, zajčkov, veveric, kur, otroških likov … z besedilnimi sporočili je največja značilnost avtoričinega dela. »S tem je hotela povedati, da gre še vedno za kombinacijo otroškosti in nekega krutega spoznanja o odraščanju. A prav te figurice in besedilna sporočila so njen zaščitni znak. Vse to lahko beremo večplastno, posebej očitna pa sta smisel za barve in kompozicijo,« pravi Plevnik.
Ta pride do izraza tako v izvrstnih miniaturah – ilustracijah kot v velikih grafitih in tudi v poskusih oblikovanja, ki so razvidni iz izbora tipografij, vzorcev na rolki in še na nekaterih razstavljenih predmetih in okraskih. »Zanimivo je še njeno poigravanje z grafiti, ki je izrazito samosvoje. Sama sicer izraza grafiti ne uporablja rada, ker grafitov na javnih mestih ne odobrava in jih uporablja le v nekih urbanih prostorih, kjer je to dovoljeno,« pravi Plevnik.
Prijazna očem in duši, bi lahko rekli za to razstavo, zelo primerno za konec poletja.
Branko Stamejčič, foto: TimE, Novi tednik, 17. 8. 2010
