S tem naslovom je bil na današnji dan pred 60 leti objavljen prispevek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Od vseh dogodkov zadrnjih dni je otroke nedvomno najbolj razveselil prvi sneg. Šolarji osnovne šole na Hudinji pa so nanj kar hitro pozabili, zakaj pridružila se mu je druga, pomembnejša in nenavadnejša novost. V šoli je namreč začela delati zobna ambulanta.
Ambulanta v šoli pa je presenečenje tudi za širšo okolico, saj je osnovna šola Franja Vrunča na Spodnji Hudinji edina šola v Sloveniji, ki si je umislila tak »oddelek«. No, brez težav pa tudi tu ni šlo. Pogovori in prepričevanja so se vlekla dolgi dve leti, končno pa so pristojni činitelji le ugotovili, da taka »decentralizacija skrbi za otroške zobe« njihovemu zdravju ne bo škodila — kvečjemu nasprotno. In spet je ves kolektiv osnovne šole Franja Vrunča zgrabil za delo. Ambulanta je namreč plod njihovih rok, je pa tudi rezultat velikega razumevanja, na katerega so naleteli pri delovnih organizacijah, ki so jih zaprosili za pomoč: tovarna emajlirane posode, Klima, Tapetništvo, Cinkarna, zavod za socialno zavarovanje in drugi.
Ambulanta nima čakalnice, zakaj neki, so dejali na šoli. Otroci naj vidijo, kaj in kako dela zobozdravnik. In tako se nagnetemo v ambulanti mali pacient. Mali asistent, ki skrbno drži brizgalko in gleda v tovariševa ustka, zobozdravnik, ki nam glasno razlaga, kaj bo zdaj ukrenil, asistentka, ravnatelj šole, učiteljica in jaz. Zakaj na ambulanto so tako ponosni, da menda ne mine pet minut, da si je ne pride kdo ogledat. Mali junak sedi na rožnato prepleskanem stolu, ki so ga kupili kot staro železo, zdravnik vrta v načet zobček z vrtalko, ki jo je učitelj tehničnega pouka sestavil iz štirih starih, dotrajanih. Bleščeči instrumenti so spravljeni v vzorno sestavljeni in obarvani omarici, ki so jo otroci pri tehničnem pouku sami oblekli v novo obleko. Danes so na vrsti prvi razredi in ko bo zdravnik popravil tisto najhujše, se bodo na stolu zvrstili osmošolci, ki bodo poleti odšli s šole.
Nekaj minut za tem sem že v razredu pri cicibanih. Pogledam v nekaj ustk. Kakšni zobje! Do dlesni uničeni. Tu in tam se zasveti kakšna plombica — rezultat njihove lepe, tople šolske ambulante. Povprašam, če je kaj bolelo in če so jokali. Pa vstane temnolas kodrast fantič in zdeklamira: »Mi nismo jokali zato, ker bomo kanalu postali pionirji. Pionirji pa ne jokajo!« Zasmejimo se z njim vred.
»Ugotovili smo, da imajo otroci v prvih razredih neverjetno slabe zobe«, pripoveduje dr. Skoberne — zobozdravnik v obratni ambulanti tovarne emajlirane posode, ki nosi tudi veliko zaslugo za to, da je šola dobila svojo zobno ambulanto. »Mnogi imajo uničene tudi šestice, za katere mnogi starši ne vedo, da so že stalni zobje. Učencem prvih razredov bodo najprej popravili te, prihodnje leto pa bomo morda lahko zdravili tudi že mlečno zobovje. Vidite, že zavoljo tega je ambulanta tako zelo pomembna. Poleg tega, da otroci izgubijo zelo malo časa (saj iz razreda odidejo naravnost v ambulanto in se iz nje takoj vrnejo v razred), pa jih tudi zdravstveno vzgajamo. Če bodo osem let, kar hodijo v šolo, redno kontrolirani in si zdravili zobe, jih bodo tudi kasneje«.
Šolska ambulanta, ki so jo uredili z nekaj okrog pol milijona dinarjev, je danes prav gotovo, vredna dobre štiri milijone. Bilo je treba veliko iznajdljivosti in volje, rezultati pa bodo nedvomno nekaj stokrat vrnili vložena sredstva.
I. B., Celjski tednik, 26. 11. 1965
*cena časopisa: 80 dinarjev
