Janez Kozinc, 49-letni Celjan, po izobrazbi doktor analizne kemije in magister teologije, bo 14. septembra postal novi škof murskosoboške škofije. Človek izredne duhovne globine, ki jo zna prenesti na občestvo, spada med tiste, ki dobesedno izžarevajo svoje poslanstvo in globoko vero v Boga.
Poziv papeža Leona XIV. je prehitel Janezove želje po vsaj še nekajletnem neposrednem delu z ljudmi, župnikovanju v lastni župniji. A, kot pravi v našem pogovoru, je to sprejel z naslednjo mislijo: “Gospod, glej, če je to to, boš ti že tako speljal, da sem jaz vseeno na pravem mestu.”
V intervjuju najprej o njegovi neobičajni poti od odraslega laičnega življenja v duhovništvo, pa o tem, kakšne vrste škof bo, pri kom se zgleduje, kako bi skušal obrniti usihajoč trend števila slovenskih novomašnikov …
Potem pa smo se dotaknili tudi njegovih “celjskih dni”. Od tega, koliko se še počuti Celjana, pa kaj iz mesta najbolj in kaj najmanj pogreša. Ter na koncu še, ali je nemara škofovanje v Celju njegova intimna opcija.
Dr. Kozinc, septembra boste umeščeni za škofa najmanjše od sedmih slovenskih škofij, Murske Sobote. Večina Slovencev, pa tudi Prekmurcev vas ne pozna. Nam lahko v treh stavkih poveste, kdo ste, kaj vas definira kot človeka, osebnost, duhovnika?
Kot človeka me je oblikoval čas, preživet v družini, kar so mi domači dali veselje do dela, zavzetost, odgovornost, doma sem se naučil tudi točnosti, pa preživeti z delom svojih rok, kar je bila doma pomembna vrednota.
Po osebnosti, če zberem odzive iz skupnosti, v kateri smo skupaj živeli, me opisujejo kot precej vestnega, delovnega, strastnega v delu, da se pripravim na stvari, ki jih počnem. Obenem pa bi si od mene želeli več potrpežljivosti, pa lažje bi jim bilo, če bi se jutra z menoj začenjala po deveti uri, saj je prezgodaj z menoj težko shajati, ker težje komuniciram.
Duhovno me je najbolj oblikovala duhovna vzgoja doma, ki ni bila povsem klasična, kot se odvija po slovenskih vaseh, z vsemi pobožnostimi, procesijami in drugimi lepimi stvarmi. Ampak mogoče bolj lik očeta v domu, kjer je bilo Sveto pismo vedno na mizi. Oblike molitev so bile malo drugačne, različne, svobodne. Tako sem se že doma navezal na Sveto pismo, gotovo pa je ta ogenj, ki je bil prižgan doma, znal zelo dobro razpihati sedanji celjski škof, takrat moj profesor Maksimilijan Matjaž.
Duhovno me tako zelo oblikuje Božja beseda in evharistija, posebej ta nedeljska, ko jo skupaj obhaja celo občestvo.
Z 49-imi leti, čez mesec dni vas čaka abraham, boste najmlajši slovenski škof, vsekakor pa ne najmlajši pri sami posvetitvi – vaš predhodnik na primer, msgr. Peter Štumpf je škofovsko posvečenje prejel pri 46-ih letih. Po kratkosti duhovniškega staža na poti do škofovske mitre pa ste ga za kakšno leto prehiteli, saj ste duhovnik postali šele leta 2010, pri svojih 35-ih letih. Greva po vrsti: zakaj tako pozno?
To je vprašanje za Gospoda, ker sem klic v duhovništvo živo začutil šele dobro leto, preden sem stopil v bogoslovje, to je pri 29-ih, oziroma 30-ih letih. Do takrat sem si življenje predstavljal drugače. Bil sem vedno povezan s Cerkvijo – z aktivnostmi, skavti, zbori, animatorstvom … To mi je bilo lepo, en lep ambient, v katerem sem se počutil kot doma. Vendar sem si življenje predstavljal kot družinski oče, kot sem to doživljal doma. Tako da bo odgovornost, zakaj sem vstopil v bogoslovje pri enaintridesetih, moral prevzeti Gospod.
Z doktoratom iz kemije ste imeli lepo službo, več kot spodobno plačo, ki močno presega kakršnekoli duhovniške ali škofovske prihodke. Zakaj ste, stopajoč v svoja srednja leta, vse to zavrgli – lepo službo, udobno življenje, laični stan, morda namero, da si ustvarite družino, otroke … in vstopili v danes nič kaj spoštovan, povrh vsega še celibatski duhovniški stan?
Najprej, čutil sem, da če sem iskren do sebe, moram iti na pot duhovništva. Včasih to primerjam z lepim odnosom fanta in dekleta, ki se imata rada in čutita, da bosta svoje življenje na tem svetu morala podariti drug drugemu in ob tem doživljata en globok mir. Jaz sem doživljal po eni strani vznemirjenost in po drugi strani težko povabilo, ki ni bilo prisila, temveč zelo močno povabilo, da bi postal duhovnik. Če se te misli ne morem rešiti, sem jo nosil v srcu dolgo časa in preverjal pri duhovnikih, sem spoznal, da moram biti iskren do sebe in stopiti na to pot.
Kar pa ne pomeni, da sem zavrgel prejšnja leta. Mislim, da so vsa tista leta, služba in moje udejstvovanje v Cerkvi, sodelovanje, doprinesli, da sem pri tridesetih lahko vstopil v bogoslovje. Ta pot, ki mi jo je Gospod dopustil ali določil, menim, da je bila prava, ne bi čisto nič spremenil.
Čemu se je bilo s prehoda iz laične odraslosti v duhovništvo najtežje odpovedati in kaj je hkrati tisto najbolj vredno, kar ste pridobili?
Najtežje se je bilo odpovedati varnemu okolju, ki sem ga živel. Od materialne varnosti, družbe, prijateljev, hobijev, ki smo jih skupaj s prijatelji počeli. Pustiti okolje, izpustiti iz rok in oditi na eno pot, za katero sem vedel, da nanjo moram stopiti, a nisem vedel, kako se bo izšlo. To je bilo najtežje. Kar pa je prevagalo, je bil neopisljiv mir, ko sem stopil na to pot. To ne pomeni, da je bilo vse luštno kot kakšen »wellness program«. Ne, ampak ena globoka zavest, da tam, kjer sem, sem 100 odstotno na pravem mestu. To pa, kot jaz doživljam, odtehta druge stvari, ki tudi mogoče dajejo zadovoljitev, ampak tam do 97 odstotkov.
Torej manjkali so trije odstotki?
Manjkali so ključni trije odstotki.
Torej če nekaj živimo s 97 odstotki, je mogoče najti še nekaj drugega, kar nas bo 100 odstotno izpopolnjevalo?
Se mi zdi, da takrat, ko si na pravem mestu, kar ne morem povezati drugače kot z vero, potem se meni v življenju dogajajo tudi kakšne takšne nominacije, ki niso moje veselje ali moja želja. Ampak če rečem: Gospod, glej, če je to to, boš ti že tako speljal, da sem jaz vseeno na pravem mestu. En ta občutek notranjega miru, čeprav se ne dogajajo zgolj krasne, temveč tudi težke stvari, pa veš, da je to pravo, da si tu in tega ne bi spreminjal.
Ali ta mir občutite tudi ob tem škofovskem imenovanju?
Ja, ga nosim s seboj. Čeprav je zraven tudi vznemirjenje, ampak je hkrati nenavaden mir, da to pa zdaj Gospod vodi, si nisem jaz izmislil. Sem pristal na njegovo voljo, povabilo, zdaj pa naj vodi naprej.
Kljub temu pa ste od duhovnika do škofa napredovali razmeroma hitro. Se vam zdi, da ste ob tem morda preskočili kak razred?
Gotovo je povabilo v to škofovsko služenje duhovniku, ki si želi živeti duhovniško življenje, vedno prehitro. Sploh če pomislim, da to ni mandatna služba, bi rekel, »veš kaj, še nisem zrel za takšno stvar.« Poleg tega je bila še ena velika želja, bi rekel sanje, da bi živel še naprej življenje duhovnika. To, kar sem sanjal, ko sem vstopal v bogoslovje: da bom povezan z ljudmi; od starejših do mlajših, takšnih in drugačnih skupin in skupaj z njimi delil vero. Meni je bilo to zmeraj nekaj zelo lepega, tudi tukaj v Šmarju mi je bilo lepo delo s propedevti. Ampak to je le ena generacija, sem čutil, da bi rad bil tudi še z malo starejšimi in mlajšimi ter predvsem s srednjo generacijo, s svojimi vrstniki.
Kaj vas ob prevzemu škofije Murska Sobota najbolj skrbi in česa se po tihem ali celo glasno veselite?
Moja prva skrb bo občestvo duhovnikov, skrb za resno, avtentično duhovniško življenje. Začenši pri meni. Danes imamo toliko skušnjav, da bi živeli napol, tudi naloge so pomnožene … tudi na škofiji, da ne bi samo izpolnjevali papirjev in delali statistike. Res imam skrb, da bi duhovniki res našli čas in način, da bi živeli čim bolj avtentično duhovništvo, živeli kot Gospodove priče. Na tej poti bom vesel, če bom lahko duhovnikom v oporo in tudi oni meni.
Da bi se česa posebej veselil, pa premalo poznam škofovsko službo. Upam bolj na lepe odnose z duhovniki in ljudmi. Pregovorno so soboški škofljani gostoljubni, dobri ljudje, kar sem se malo razvadil tudi tukaj v Šmarju.
Kaj boste počeli prvo leto v škofiji?
Najprej posortiral knjige v svoje stanovanje. (smeh) Najbrž se bom prvo leto malo učil, kakšne so navade, rad bi spoznal duhovnike, ker jih ni taka množica. Nekaj čez 30 škofijskih, še 10 redovnikov. Sanjal sem, da bi vsakega posebej obiskal, želel bi spoznati njihovo realno stanje. Da pridem k tedenski večerni maši, potem spijeva en čaj, pojeva piškot in si malo poveva, kako živi, kaj mu je lepo, kje ima izzive. To mi bo za prvo leto naloga, ki bi jo rad naredil. Ne prihajam pa z geslom »Glej, vse delam novo«. To ni moj motiv, sploh ne za začetek.
Si pa gotovo želim, da bi lahko sanjali še naprej, kot že zdaj iščejo poti oznanjevanja, da bi skupaj kakšen način poiskali in bi jim lahko bil v tem iskanju v oporo.
Imate kakšen vzor med škofi, kateremu bi želeli po svojem pristopu in delovanju biti najbolj podobni in zakaj?
Gotovo se velikokrat priporočam blaženemu Antonu Martinu Slomšku. Še posebej v zadnjih letih vzgojiteljskega dela, ko je bila to moja najbolj pomembna in prva zaposlitev. Bil je velik, resen in odgovoren človek, včasih tudi zahteven, pa tudi dober, usmiljen, blizu duhovnikov. Tudi v Mariboru včasih skočim v njegovo kapelo v stolnici.
Od ostalih pa je vsak pustil kakšen pečat. Moj prvi škof, gospod Anton Stres mi je pokazal eno zelo očetovsko podobo sprejemanja, skrbi za bogoslovca, bodočega duhovnika, mi je bilo zelo lepo, kadar sem prihajal v Celje, se oglasiti pri njemu. Zelo domače.
Drugi škof, Stanislav Lipovšek mi je bil spodbuda k pozitivnemu pogledu – ne bomo jamrali, gremo naprej, da se sliši pozitiven naglas.
Gotovo me je škof Maksimilijan Matjaž še najbolj zaznamoval, z veliko ljubeznijo do Božje besede. Ta vpliv name je bil še največji. Midva sva se družila kot prijatelja še preden je bil škof.
Vrniva se malo k vašem dosedanjem delu: šest let ste pripravljali bodoče semeniščnike za duhovno pot. Kaj ste se naučili o sedanji mladini, kakšne duhovnike bodo ljudje dobili iz sedanjih generacij in v čem bodo drugačni denimo od vaše X generacije?
Prva stvar je, da so današnji mladi zelo iskreni, radi imajo družbo, so družabni, čeprav jim je včasih v občestvu težje živeti. Danes je tak čas, da ima vsak svojo sobo – tega tu v propedevtičnem letniku niso imeli, so se pa na tak način zelo brusili. Zelo so tudi motivirani za duhovne stvari. Pa kar veliko, več kot pol jih je pokazalo željo, da bi raje živeli v neki obliki skupnosti, da niso povsem sami.
Vsak si je želel biti v dobrem odnosu z ljudmi. Nas pa čas malo določa, pa včasih tudi karakter, kje moramo samega sebe malo bolj prestopiti, včasih pa tudi malo manj. Ampak ta želja biti z ljudmi je bila močno izražena. So pa nekateri bolj spretni v tem, drugi pa si morda to želi, ampak še nima toliko spretnosti.
Hrvaška ima približno 2 krat toliko prebivalcev kot Slovenija. Letošnjih novomašnikov ima 54, medtem ko Slovenija zgolj 2. Kako si to razlagate?
Nimam razlage. Lahko bi bilo milijon razlogov. Od tega, da vero v Sloveniji drugače živimo kot na Hrvaškem, mogoče je tudi duhovniški poklic na Hrvaškem družbeno drugače sprejet kot pri nas. Mogoče je pa Bog pogruntal, da sta pri nas dovolj dva novomašnika. Ne vem.
Bi rad imel ključ, da bi razložil, ampak ga nimam.
Si pa takole mislim: več kot je vernega življa, več bo Gospod imel prostora, da bo koga poklical. Tudi razmere, če so malo naklonjene duhovniškemu poklicu, je to lažja odločitev za mlade kot pa če ne.
Več kot je vernega življa, več bo Gospod imel prostora, da bo koga poklical. Tudi razmere, če so malo naklonjene duhovniškemu poklicu, je to lažja odločitev za mlade kot pa če ne
Če bi v Cerkvi na Slovenskem dobili nalogo, da v desetih letih potrojite število novomašnikov, pa bi za to imeli neomejeno količino finančnih sredstev, kako bi se lotili naloge, kaj bi recimo bili prvi trije koraki?
Če bi imel čarobno palico, bi najprej poskušal animirati duhovnike in pastoralne delavce za delo z ministranti. Kar je bilo propedevtov, je bilo 95 % iz vrst ministrantov. – se pravi to je naš bazen. Druga stvar pa je, da prosim Gospoda, da bi mi duhovniki živeli zelo avtentično duhovniško življenje. Če bi imeli neomejena sredstva, bi si duhovniki lahko privoščili sodelavce, ki bi delali vse druge stvari, oni pa bi se res posvetili Bogu, služenju, temu, kar je duhovniškega. Ker tam bomo uspeli. Za to smo maziljeni.
Nismo maziljeni za vse drugo. Saj imamo tudi kakšne hobije, enemu kolo, drugemu vinograd, tretji rad malo obnavlja. Ampak da bi lahko prvenstveno, 80 % časa pa vlagali v duhovniške stvari. Če bi lahko ostalo predal drugim.
Če bi imel res sredstva, bi poskušal tudi komu dati preživetje – da bi služil eni fari. Kakšnemu paru, družini. Duhovnik pa bi imel čas za svoje delo. Laiki bi prišli zraven, če jim duhovniki znamo dati za to prostor.
Kateri od zadnjih petih papežev (vključno s sedanjim) vam je bil najbližje in zakaj?
Zelo blizu sta mi prejšnja dva. Benedikt XVI. in Frančišek. Morda ravno zato, ker ju največ berem. Benedikt s svojo trdnostjo, jasno, skoncentrirano teologijo, ob kateri je lepo s kom še malo jo predebatirati. Ker sem se imel tudi možnost nekajkrat srečati z njim, ko sem bil na študiju v Rimu. Nagovoril me je s svojo skromnostjo, o kateri je govoril tudi naš kardinal Rode, da je to sila skromen človek. Tudi Maksimiljan, ki je z njim živel v Tevtoniku, je povedal, da ni veliko govoril, veliko pa je spraševal, pa samo kak majhen komentar dodal. Rad preberem njegove knjige, ki jih imamo prevedene v slovenščino ali njegove misli ob evangeliju na hozana.si.
Frančišek pa me je nagovarjal z ganljivo toplino, s človečnostjo, ki jo je imel. Tudi njegove knjige sem prebral. Zelo preproste, jasne, nagovorljive. Posebej pa mi je bil všeč, ko je odložil svoje zapiske in položil par stavkov z največjo težo poslušalcem na srce. Tisto mi je bilo najbolj nagovorljivo in sporočilno.
Kako vidite sedanjega papeža?
Priznam, da ga še ne poznam dovolj, ker še nisem prebral dovolj njegovih tekstov. V teh časih premalo berem, ker sem zaposlen z zaključevanjem dela tu v Šmarju in pakiranjem. Kar me je nagovorilo v začetku in to zelo nosim s sabo, je njegov pogum. To mi je zelo ostalo že tisti četrtek, ko je bil razglašen in sem si mislil, da ta možakar pa res zaupa v Gospoda, da je sprejel takšno odgovornost.
Koliko se po odhodu iz Celja in vseh teh duhovniških popotovanjih od župnij pa do Rima in nazaj še počutite Celjana?
V Celju se še vedno počutim domače. Sicer tam res že dolgo ne živim, a spomin mi ohranjajo redna srečanja na škofiji ali v stolnici, pri sv. Danijelu ki je moja domača cerkev. Pa če tam naletim na domače ljudi, to mi je v Celju še vedno zelo domače, se vrnejo kakšni spomini. Takrat se spet srečam tudi z dinamiko parkiranja v mestu 🙂 Ampak toliko pa sem še Celjana, da najdem parkirno mesto brez problema.
Včasih si nisem predstavljal, da bi znal živeti izven mesta. Če bi mi pa zdaj nekdo rekel, da bi šel nazaj v živeti v Celje, bi me pa malo stisnilo. Sem se že malo razvadil imeti naravo okrog sebe.
Pogrešam pa tople večere, sprehode po mestu, sedenje na kakšni kavi. Mesto ima svojevrsten utrip – sicer jaz poznam ta utrip izpred dvajsetih let. A mesto je lepo, to je pa še vedno občutek, ki ga imam.
V Celju verjetno res počutil bolj doma kot kjerkoli drugje
Kaj od Celja in kaj najmanj pogrešate?
V Celju je bilo najbolj ugodno, da ti je vsa infrastruktura na roki. Tudi ko potrebuješ kaj bolj specialnega – recimo, ko sem delal s skavti, sem točno vedel, kje bom dobil določene materiale. Če se moraš obleči in kupiti čevlje, veš, kam moraš iti, da boš nekaj dobil zase. Mesto daje nek občutek varnosti. Se spomnim, v bloku smo se zelo dobro razumeli. Vedno je bila priložnost za družbo. V mestu se s koncem šihta dan zaključi, popoldnevi so za druženje.
Najmanj pa pogrešam hrup. Pa eno mestno vrvenje.
Če bi vas po Murski soboti škofovska pot ponesla drugam, bi bila vaša intimna želja Celje?
Če bi bila to moja želja, bi Gospod gotovo nekaj takega naredil, da se ta želja ne bi izpolnila, pa bi mi on pokazal nekaj drugega. (smeh). Ampak ja, tudi pred Gospodom si upam sanjati. Verjetno se mojim sanjam on kdaj tudi nasmeji.
Ampak če je to že bilo vprašanje, bi se v Celju verjetno res počutil bolj doma kot kjerkoli drugje. Tudi v teh letih, kar je škof Maksimilijan, sem bil še tisti, ki je pripravljal formacijska srečanja za duhovnike in sem prek tega spoznal duhovnike v škofiji, tako da bi mi bilo tudi po tej plati bolj domače kot kje drugje.
