Celjske osnovne šole se srečujejo, tako kot drugod po Sloveniji, s težavami z otroki priseljencev, saj ti otroci slovenščine ne poznajo, šole pa zaradi tega težko organizirajo proces izobraževanja.
Župan iz vrst Socialnih demokratov, Janko Kos, je dejal, da država pred problemom tišči glavo v pesek in občine ter šole pušča same, ter da je zavedanje ohranjanja slovenskega jezika v času globalizacije še kako pomembno.
V članku izpred nekaj tedni smo celjske osnovne šole povprašali, kako se spopadajo z jezikovnimi in kulturnimi ovirami ter kako bi po njihovem stanje v osnovnih šolah izboljšali.
Od objave članka smo naknadno dobili odgovore tudi iz II. Osnovne šole Celje. V nadaljevanju objavljamo, kako se v tej šoli spopadajo s težavami in kako bi jih rešili.
Na II. OŠ Celje se tako kot v drugih šolah v Celju in okolici srečujejo s težavami s sporazumevanjem predvsem s starši otrok priseljencev albanske narodnosti. Pri drugih, tako pravi ravnatelj Tomaž Končan, se lahko povečini pogovarjajo v angleščini. Težave rešujejo tako, da pošiljajo elektronska sporočila, kjer si jih lahko potem starši sami prevedejo.
Na II. OŠ Celje si pomagajo tudi s kulturno mediatorko iz Ljudske univerze Celje, ki jo financira Mestna občina Celje. V določenih terminih izvajajo govorilne ure, kjer je prisotna mediatorka, ki obvlada oba jezika in kulturi. Starše otrok pa napotijo tudi na brezplačne tečaje slovenščine na LU Celje. V okviru izobraževanja pa imajo tudi za albansko govoreče učence dodaten tečaj učenja slovenščine, ki poteka dve uri na teden in izvaja ga tudi LU Celje.
Tudi na II. OŠ Celje učencem priseljencem omogočajo prilagoditve pri izobraževanju
Tako kot so drugi ravnatelji poročali, tudi v tej šoli otroke vključijo v razred, ki so ga obiskovali v državi, iz katere izhajajo, oziroma razred nižje. Po vpisu v Osnovno šolo v prvem letu tem učencem zagotavljajo ure dodatne strokovne pomoči v manjši skupini, kjer se učijo slovenskega jezika. “Vključimo jih tudi v učno pomoč, ki se izvaja preko javnih del,” dodaja Končan. “Deležni pa so tudi prilagoditev in pomoči, ki jo opredelimo v individualiziranem načrtu aktivnosti za vsakega učenca.”
Pri dokazovanju znanja pa imajo otroci podaljšan čas pisanja, napovedano ustno ocenjevanje, dodatna razlaga navodil in podobno. Te prilagoditve pa potem glede na učenčevo napredovanje postopoma opuščajo.
Takšno rešitev za Slovence ponuja ravnatelj II. OŠ Celje
Na vprašanje, kaj bi bilo potrebno narediti na sistemski oziroma državni ravni, da se težave s sporazumevanjem s starši tujcev odpravijo, je ravnatelj II. OŠ Celje odgovoril, da bi bilo potrebno izhajati iz sistema vključevanja priseljencev in medkulturnosti iz skandinavskih držav.
“Predvsem v obliki pripravljalnic, v katere so vključeni vsi na novo priseljeni učenci za celo koledarsko leto skupaj s starši, če tudi ti ne govorijo slovensko. Poleg jezika se učijo tudi o zgodovini in kulturi države, v katero so se preselili,” je zaključil Končan.
Kakšne pa so razlike v sistemih v Sloveniji in v nordijskih državah?
Nordijske države imajo pogosto bolj celovite, strukturirane in institucionalizirane uvodne programe za odrasle, kar posredno pomaga družinam pri vključevanju v trg dela in v družbo. Na drugi strani je Slovenija sicer usmerjena inkluzivno, vendar pa šepa izvedba teh smernic. Pomanjkljivosti so pogosto z vidika resursov in sistematičnega spremljanja.
Za otroke tako v Sloveniji kot v nordijskih državah ni osnovnošolsko izobraževanje pogojeno z znanjem jezika. Pravica do šolanja je zagotovljena ne glede na predhodno znanje jezika. Se pa sistem med Slovenijo in nordijskimi državami razlikuje pri izobraževalni poti za druge družinske člane oziroma starše.
Na Danskem integracijska zakonodaja predpisuje uvodne programe, ki vključujejo obvezne ali pogojne tečaje danskega jezika in znanja kulture. Program je brezplačen oziroma z vračljivo varščino in je obvezen za nove priseljence. Nekateri socialni transferji so pogojeni z vključitvijo v program.
Na Norveškem kmalu po naselitvi se morajo priseljenci vključiti v program za priseljence. Ta je strukturiran in časovno omejen, kjer se odrasli priseljenci naučijo osnov jezika in kulture. Ta znanja pomagajo ljudem, da se vključijo na trg dela. Program je brezplačen, financiran s strani države.
Na Švedskem sicer program za priseljence ni obvezen, je pa zelo priporočljiv in pogojen z nekaterimi statusnimi oziroma administrativnimi pogoji. Torej Švedska ne pogojuje splošnih socialnih transferjev, kot so otroški dodatek ali zdravstveno zavarovanje, je pa aktivna udeležba v programu pogoj za prejem integracijskih nadomestil: mesečno nadomestilo za brezposelne, subvencija za najemnino in dodatek za otroke.
Na Finskem občine zagotavljajo učenje finskega jezika, poudarjajo pa ohranjanje maternega jezika otrok. Študija je namreč pokazala, da zanemarjanje znanja maternega jezika negativno vpliva na vključevanje priseljencev v novo okolje. Program za priseljence je brezplačen, financiran s strani države in obvezen za registrirane brezposelne priseljence.
V vseh državah integracijski programi trajajo približno 2 do 3 leta, medtem ko v Sloveniji trajanje ni stalno določeno, je pa običajno med 120 in 180 ur jezikovnega tečaja v enem letu.
Za primerjavo, program na Norveškem obsega 550 ur norveščine in 50 ur spoznavanja kulture, na Finskem pa 600-1200 ur finščine ali švedščine. Pri vseh skandinavskih državah obstaja nekakšna pogojenost obiskovanja programov s prejemanjem socialnih transferjev, v Sloveniji pa te povezave ni.
