Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne in vrnitve ukradenih otrok v domovino je prejšnji vikend v Narodnem domu Celje potekala ganljiva slavnostna akademija.
Dogodek, ki so ga pripravili Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok, Muzej novejše zgodovine Celje in Mestna občina Celje, je zaznamoval tudi prof. dr. Janez Žmavc, ki je predstavil zgodbo ukradenih otrok.
Prof. dr. Janez Žmavc, nosilec častnega znaka svobode RS za življenjsko delo in dolgoletni predsednik Društva taboriščnikov – ukradenih otrok, je tudi sam doživel usodo ukradenega otroka. Odvojen od staršev in sestre je tri leta trpel v taborišču v Nemčiji. Ko se je vrnil domov je izvedel, da je mama v Koncentracijskem taborišču Auschwitz umrla.
Spoštovani vsi prisotni,
spomini tonejo v pozabo, vendar pa nekateri med njimi ostajajo nepozabni spomini na dolga leta nacističnega nasilja na Spodnjem Štajerskem in v taboriščih, na osvoboditev in na vrnitev v domovino, kjer letos praznujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne.
Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije je prišla na okupirano ozemlje Slovenije tudi nemška tajna državna policija Gestapo, ki je imel že pred vojno v svojih obveščevalnih centrih pripravljene sezname Slovencev, ki naj bi bili takoj aretirani.
Nemški državni vodja SS in policije (Heinrich) Himmler je takoj predpisal temeljne smernice za odstranitev z okupiranega ozemlja Spodnje Štajerske vseh slovenskih elementov, od katerih je bilo pričakovati, da bi se mogli upreti procesu onemčevanja in organizirati žarišča nemirov. Po teh smernicah je takoj izgnati vso slovensko inteligenco, takoj zaseliti vse Slovence z rodbinami, ki so se priselili po letu 1914, izgnati prebivalce obmejnih pasov z nemško državo ob Savi in Sotli, ter po izboru izgnati prebivalce cele Spodnje Štajerske, ki očitno kažejo znake tuje krvi, torej ki ne ustrezajo rasnim kriterijem.
Predviden je bil izgon približno 260 tisoč Slovencev. Vodja Nemškega Reicha, (Adolf) Hitler, pa je postavljenemu šefu civilne uprave za Spodnjo Štajersko med pozdravnim obiskom okupiranega Maribora ukazal: “Napravite mi to deželo zopet nemško!”. Okupacijski organi so takoj pričeli z izvrševanjem Hitlerjevega ukaza, za raznarodovanje Slovencev.
Po aretacijah so sledili izgoni v Hrvaško in Srbijo, prebivalce obmejnih pasov, kjer naj bi v bodoče prebivali ljudje nemškega porekla, pa izgnati v taborišča v Reichu. Gestapo je na Spodnjem Štajerskem le nekaj dni po okupaciji začel polniti zapore predvsem v Celju in Mariboru. Koristne informacije za aretacije domoljubov je okupator tedaj pridobil tudi pri domačih izdajalcih in ovaduhih.
Da bi priznali sodelovanje z odporniškim gibanjem, in predvsem, da bi izdali sodelavce, pa je Gestapo zapornike nečloveško mučil. Nasilje Gestapa in nemške policije na okupiranem ozemlju je že po letu 1941 vzbudilo oborožen upor prebivalstva, kakršnega okupator na drugih okupiranih ozemljih še ni doživel. Ko je pozimi 1942 na Spodnjem Štajerskem partizanstvo zopet zelo zaživelo, je okupator odgovoril z mučenjem in usmrtitvami talcev ter požigi domov.
Himmler je izdal naslednja stroga zaupna navodila za izvedbo akcije proti partizanom in drugim banditom na vsem slovenskem okupiranem ozemlju: “Možje družine, ki se pregreši, in včasih tudi sorodstvo, se morajo načelno likvidirati. Žene je treba aretirati in odpeljati v koncentracijska taborišča, otroke pa je treba odvesti od domov. Vse lastnina teh družin se mora zapleniti.”
Nacistični policijski in orožniški organi so pa navedeni Himmlerjevih navodilih v avgustu leta 1942 izvedli na Spodnjem Štajerskem dva množična vala aretacij družin sorodnikov partizanov in ustreljenih talcev. V prvem valu na začetku avgusta je bilo aretiranih približno 1250 prebivalcev, med njimi približno 450 otrok. V drugem valu sredi avgusta pa je bilo v družinah aretiranih približno še 650 otrok. Aretirani prebivalci so smeli s seboj vzeti samo najnujnejšo hrano in oblačila. Zbrani v domačem kraju so morali počakati na tovorne avtomobile za prevoz v Celje, kjer je bilo v prostorih osnovne šole urejeno strogo zastraženo zbirno taborišče za celotno Spodnjo Štajersko.
V zbirnem taborišču so bili vsi otroci stari do 12 let zdravniško rasno pregledani in razvrščeni v štiri rasne skupine. Samo v prvo in drugo rasno skupino razvrščeni bi bili primerni za načrtovano ponemčenje. Številni otroci so se še dolgo spominjali podrobnosti, ko jih je postrojene na dvorišču zbirnega taborišča Gestapovec opozoril, naj dobro poslušajo strele, iz zapora v Starem piskru, kjer streljajo talce. Med njimi so bili sorodniki taboriščnikov, tudi očetje.
Po nekaj dneh bivanja v prvem valu aretiranih v zbirnem taborišču so najprej ločili od družin mlajše moške stare nad 18 let in z znanjem nemščine ter jih vabili v nemško vojsko. Vse ženske stare nad 18 do 55 let so določili za transport v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau. Brez prtljage so morali zgodaj zjutraj na dvorišče zbirnega centra, od koder so jih s kamioni odpeljali na železniško postajo v Celju. Številne matere so se takrat, ko je večina njihovih majhnih otrok še trdno spala, od njih za vedno poslovile.
Aretirane osebe stare nad 55 let in bolehne so določili za transport v taborišče Baumgarten. Vse otroke stare do 18 let pa so določili za transport v prehodno taborišče Fronleiten, pri Gradcu. Podobna je bila razvrstitev taborišča tudi v drugem valu aretiranih oseb. Himmlerjev ukaz za ločitev otrok od mater je bil uveljavljen samo v obeh navedenih valih aretacij.
Vsi aretirani v prvem valu so bili 10. avgusta odpeljani iz zbirnega v prehodno taborišče Fronleiten, aretirani v drugem valu pa 20. avgusta 1942. Prehodno taborišče je bilo velik prostor obdan z visoko ograjo in reko Muro. Na njem je v osmih do desetih lesenih barakah mesec dni preživelo približno 600 otrok. Vodja taborišča SS-ovec Basta, ki je imel za nadzor nekaj pomočnikov, mladeniče organizacije Hitler-Jugend, je takoj vpeljal strogo disciplino.
Otroci so morali sami pospravljati in čistiti barake ter dvorišče, vsako jutro in večer je bil apel za pozdrav zastavi in preveritev števila prisotnih taboriščnikov, ker jih je pet iz taborišča že pobegnilo domov. Prehrana v taborišču je bila enolična in pomanjkljiva predvsem za majhne otroke. Starejše dekleta so bila zaposlena pri oskrbi majhnih otrok, starejši fantje pa so se učili nemške koračnice in korakanja. Vse otroke stare nad dve leti so v taborišču Fronleiten 20. septembra 1942 razdelili po abecedi priimkov in jih odpeljali v pet posebnih taborišč, pripravljenih na Bavarskem, za prevzgojo in ponemčenje otrok.
Za vse otroke stare do dveh let pa je bilo določeno taborišče Mainburg, pozneje pa v domu Himmlerjeve organizacije Lebensdorn v Görensalisu. Večina vodij teh taborišč so bili starejši pripadniki enot SS, njihovi pomočniki in vzgojitelji pa vojni invalidi in člani organizacije Hitler-Jugend ter Volksdeutsche. Tudi v teh taboriščih je bila zaukazana stroga disciplina in prepovedana uporaba slovenskega jezika. V taboriščni šoli je bil praviloma vsak dopoldne pouk nemščine, popoldne pa pretežno predvojaška vzgoja. Za vso hrano, večinoma opoldne in zvečer enolončnico, je bila po vsakem obroku obvezna zahvala vodji Hitlerju.
Pošta, ki jo je bilo dovoljeno pošiljati in prejemati, je morala biti v nemščini. Dokler so bili otroci ene družine skupaj v taborišču, se prepoved uporabe maternega jezika – to je slovenščine – ni mogla uveljaviti. V vsakem taborišču je bilo do osem nad 14 let starih deklet, občasno zaposlenih v gospodinjskih opravilih. Preostala dekleta in 14 let stari fantje pa so bili že zaposleni v industriji. Vzgoja ostalih otrok je bila prepuščena nemškim vzgojiteljem in vsi ti otroci so bili okoli 20. maja leta 1943 ponovno razdeljeni in razmeščeni po navedenih posebnih taboriščih, tokrat po spolu in starosti.
Od poletja 1944 so bile matere, ki so preživele v uničevalnem taborišču Auschwitz-Birkenau, postopoma premeščene v koncentracijsko taborišče Ilsenburg. Le na pisne vloge med oddajanjem so bili premeščeni k njim tudi njihovi otroci. Leta 1945 v aprilu je taboriščnike – ukradene otroke osvobodila ameriška armada. Vsi srečni so se zopet srečali s sestrami in brati, od katerih so bili v taboriščih skoraj dve leti nasilno ločeni. Vabila za odhod v Ameriko takrat niso nikogar prepričala. Večina taboriščnikov je čakala samo na vrnitev v domovino, svobodno Slovenijo, kar pa je bilo za njih oddaljeno za več mesecev.
Prvi transport iz zbirnega taborišča Deggendorf je prišel v Slovenijo šele v začetku julija, zadnji iz Passaua pa septembra 1945. Takrat pa so nastopile težave. Številni otroci so ostali brez staršev, žrtev nacističnega nasilja, nekateri že tudi brez sorodnikov, ki bi lahko prevzeli skrb zanje. Njihovi domovi pa so bili izropani in številni požgani. Na srečanju skupine ukradenih otrok leta 1972 v Celju je bil ustanovljen začasni odbor ukradenih otrok, na enem od naslednjih rednih letnih srečanj leta 1992 pa je bilo ustanovljeno Društvo taboriščnikov ukradenih otrok.
Od takrat so bila vsa srečanja pod pokroviteljstvom krajevne skupnosti, pozneje Mestne četrti Dolgopolje v Celju, ki se je na tem mestu iskreno zahvaljujem. Kljub vsem težavam, ki so otroke doletele, so z leti skoraj vsi taboriščniki uspeli pridobiti za preživetje potrebna praktična in strokovna znanja. Za ohranitev zgodovinskega spomina so zelo različna doživetja taboriščnikov avtorsko prikazana v številnih publikacijah in v treh dokumentarnih filmih, Ukradeno otroštvo, režiser je bil Dušan Puh, Banditen-kinder: Slovenskemu narodu ukradeni otroci in Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, pa je bila režiserka gospa Maja Weiss.
Za spomin in opomin so bila v sklopu objektov, v katerih so bila taborišča za ukradene otroke, vgrajena trajna spominska obeležja litoželezne plošče s kratkim opisom. Na I. osnovni šoli v Celju je tudi urejena spominska soba. Uredil jo je Muzej novejše zgodovine v Celju. V Nemčiji pa je bilo s pomembnim finančnim in organizacijskim prispevkom nemških lokalnih oblasti postavljenih šest trajnih spominskih obeležij v vseh šestih taboriščih v Nemčiji.
Mnogo let so si taboriščniki prizadevali, da bi dobili odškodnino za premoženjsko škodo na njihovi imovini v času nacistične okupacije. Na pobudo Vlade Republike Slovenije je bil letos poleti v Državnem zboru sprejet zakon o pavšalnem nadomestilu za povzročeno premoženjsko škodo iz druge svetovne vojne osebam s priznanim statusom žrtve vojnega nasilja. Vse v mejah danih možnosti in obveznosti in s tem so bila zavlačevanja popravljena.
Taboriščniki ukradeni otroci si tudi na raznih srečanjih in razgovorih prizadevamo predvsem za objektivno obravnavo našega narodnoosvobodilnega boja in za priznanje zaslug za svobodno domovino Slovenijo tistim, ki so jo priborili v neenakem boju z nacističnim okupatorjem, katerega cilj je bil uničenje slovenskega naroda. Prizadeti ne pozabljamo, da je bil partizanski boj proti okupatorju boj za svobodo, za človeško dostojanstvo in za obstoj našega naroda.
Hvala lepa. Želim vam srečno.
Po vojni otroke staršem ukradli tudi komunisti
Kot da grozote 2. svetovne vojne ne bi bile dovolj, so podoben zločin po koncu 2. svetovne vojne v Celju napravile nove komunistične oblasti.
Junija 1945 so približno 600 otrok ločile od staršev, ki so bili zaprti ali likvidirani v taborišču Teharje pri Celju, ter jih nastanile v otroško taborišče Petriček pri Celju. Starše so v številnih primerih brez sojenja ustrelili ali drugače ubili.
Otrokom s Petrička so poskušali vsiliti novo identiteto z različnimi prevzgojnimi ukrepi, čuvaji oz. skrbniki so jih izolirali od njihove pretekle identitete, družine in vere.
Na njihov spomin so v Celju pri Petričku postavili spominsko ploščo.
Preberite še:
80 let po vrnitvi ukradenih otrok: Kučan opozoril na genocidne vzporednice v Gazi (foto)
