Trener in vodja nogometne šole Zarica Kranj, 41-letni Dejan Robnik, se je v svojem zapisu kritično dotaknil odnosa javnosti do trenerskega dela v Sloveniji in hkrati izpostavil izjemen vpliv, ki ga je na slovenski nogomet pustil trener Celja Albert Riera.
Dejan Robnik, ki je v mladih letih igral za slovensko reprezentanco do 21 let (12 nastopov) in se kalil pri milanskem velikanu Interju, ima bogate izkušnje tudi iz prve slovenske lige, kjer je zbral 129 nastopov ter dosegel 13 golov.
Kot trener opozarja, da so pohvale na račun njihovega dela redke, kritike pa še toliko močnejše. “Vse naj bi bilo samoumevno, kot da se otroci razvijajo sami od sebe. Kritike je težko utišati, čeprav bi si želel verjeti, da je to mogoče z rezultati,” je zapisal. Spomnil je tudi na primer slovenske reprezentance pod vodstvom Matjaža Keka: “Še pred kratkim smo ga poveličevali do nebes, po porazu s Švico pa se je plošča takoj obrnila.”
V ospredje svojega razmišljanja je postavil celjskega trenerja, Alberta Riero. “Če imaš tisto nekaj več, kot to premore Riera, potem odpri oči in uživaj. Njegov nogomet je poezija in to na naših tleh,” pravi Robnik.
Španski strateg je po njegovih besedah dokazal, da je mogoče tudi z moštvom, v katerem povprečno igra pet do šest slovenskih nogometašev kljubovati klubom iz evropske elite. “Govoriti, da Riera nima tistega nekaj več, je dokaz, da vsi nogometa pač ne razumejo,” je dodal Robnik, ob tem pa poudaril, da ne govori o njegovem temperamentu ali izpadih, ampak o znanju in načinu igre.
Za konec je izpostavil še, da je Riera slovenskim trenerjem pokazal pot naprej: “Morali bi se mu zahvaliti za poezijo in umetnost, ki jo je vpeljal v naš nogomet. Nemogoče ga je kopirati, a razmišljati, da smo zmožni igrati nogomet, je nujno.”
Zapis Dejana Robnika objavlamo v celoti:
“Pohvale so na račun trenerjev redke, če pa že so prisotne, so kritike ob morebitnem naslednjem spodrsljaju še toliko močnejše. Niti ne bom govoril kako malo pohval smo deležni trenerji na račun dela z otroci. Vse naj bi bilo samoumevno in vsi naj bi se razvijali sami od sebe. Kritike je težko utišati in želel bi si verjeti, da jih je najlažje utišati z rezultatom. Pa se samo spomnim kako smo do pred kratkim Kekovo četo poveličevali do nebes (zasluženo) in kako smo od pred kratkim po porazu s Švico obrnili ploščo. Nič posebnega nismo niti sami trenerji. Zelo težko nam gre iz jezika, ko naši sodelavci trenerji ustvarijo nekaj dobrega, nekaj kar mogoče ne zmorejo vsi. Sam sem pristaš domače stroke in domačih igralcev. Če pa imaš tisto »nekaj več«, tisto kar ima Albert Riera, potem ti svetujem odpri oči in uživaj.
Albert Riera je vsem nam pokazal, da obstaja pot, da z modernim in gledljivim nogometom lahko kljubuješ tudi veliko večjim klubom. Klubom, ki so del same elite nogometa. V njegovi ekipi povprečno igra 5-6 slovenskih nogometašev. Nekateri so bili do pred kratkim del drugoligaškega tekmovanja. Govoriti o tem, da Albert Riera ne premore nekaj več je dokaz, da mogoče nogomet le ne razumejo vsi. Ne govorim o njegovem temperamentu in izpadom, ki res v ne malokaterih trenutkih niso ravno v ponos, a njegov nogomet in znanje sta tisto kar ga delata najboljšega.
Nogomet, ki ga igrajo njegovi nogometaši je poezija in to na naših TLEH! Morali bi se mu zahvaliti za to poezijo in umetnost, ki jo je vpeljal v naš nogomet. Po drugi strani bi mu verjetno sporočili zakaj hudiča si se pojavil. Po vseh uspehih njegovih ekip in predvsem zaradi samega načina zmagovanja se v trenerskem smislu ni možno skrivati in iskati izgovore. Nemogoče ga je kopirati, a razmišljati, da smo zmožni »igrati« nogomet je nujno. Albert Riera hvala, ker marsikdo začenja verjeti, da nogomet ni samo borba in tek!”
